MLADINA Trgovina

Jaša L. Zlobec

9. 10. 2001  |  Mladina 40  |  Kultura

Samo še ščavi mankajo. In trimetrska ograja na meji.

© Tomo Lavrič

Če bo na švicarskem bančnem dokumentu manjkal pečat, kakor ga zahtevajo italijanski zakoni, švicarski bančni in pravosodni sistem pa ga ne uporabljata, obremenilna listina ne bo veljavna. To določilo velja tudi za nazaj. (...) Ljudje z vrhov italijanske politike in poslovnega sveta bodo pred takimi dokumenti varni in se jim ne bo moglo več zgoditi to, kar se je sedanjemu premieru Silviu Brlusconiju, ko je bil pred sedmimi leti prvič premier, pa so mu na mednarodno konferenco v Neapelj prinesli poziv na sodišče.
Tone Hočevar, Delo

Nekateri imajo poseben talent, da se prišlepajo na zmagovitega konja in da ob vsaki priložnosti pristavijo svoj lonček. Med tovrstnimi kameleoni se Silvio Berlusconi vselej najbolj živahno rine v prve vrste. Ko se je konec septembra srečal z nemškim kanclerjem v Berlinu, je zaslutil, da je prišlo njegovih pet minut. Nič mu ni pomagala duhovita Schroederjeva duhovita sintagma, da je boj proti terorizmu boj "za kulturo" in ne med kulturami. Berlusconi je v resnici nekakšen novodobni kovač Kalander, ki bi rad prekoval vsaj Italijo po svoji podobi, če že ne more celega sveta. S komolcem je prijateljsko sunil kanclerja pod rebra in se izprsil: "Danes imamo opraviti z velikim spopadom med civilizacijama, ki ju ni mogoče postaviti na isto raven. Zahod se mora zavedati svoje superiornosti. Tudi tistim, ki so za nami ostali 1.400 let, je treba omogočiti vse dobrobiti, ki jih Zahod pozna na področju človekovi, državljanski, verskih in socialnih pravic, ne pa zgolj ekonomskih svoboščin. (...) obstaja pa zanimivo naključje med temi dejanji in protiglobalizacijskim gibanjem, ki na Zahod prav tako naslavlja kritike zaradi našega načina mišljenja in življenja in nam skuša naprtiti vsakršno krivdo."

Protiglobalisti so se nemudoma oglasili. Vodja belih kombinezonov Casarini je cinično razložil objektivno resnico, da "mi nismo milijarderji, vsekakor pa sta Bin Laden in Berlusconi. Kakšno naključje. Naj se raje spopadeta na borzi." Francesco Caruso, vodja Mreže NO global, je opozoril, da je tudi papež nadvse kritičen do neoliberalistične politike. Mar torej tudi on seje terorizem in sovraštvo. Italijanska opozicija je Berlusconija povozila kot mačka. Ogorčeno se je oglasil generalni sekretar Arabske lige Amr Moussa in terjal opravičilo zaradi rasističnih izjav. Protestirali sta vladi Egipta in Jordanije. Belgijski zunanji minister Louis Michel je kot predsedujoči Evropskemu svetu ocenil Berlusconijeve izjave za "nesprejemljive". Španski zunanji minister jih je označil za "globoko zmoto", nizozemski pa za "skrajno obžalovanja vredne". Toliko torej evropska trojka. Berlusconi je nemudoma sklical vse veleposlanike arabskih držav v Rimu. Da bi se jim opravičil? Kje pa! Prijazno je razložil svojim gostom, da inkriminiranih besed sploh ni izgovoril. On že ne. Ampak v Italiji je večina medijev v rokah levice in ti potem širijo laži in podtikajo izmišljije. Zato se mu ni treba nikomur za nič opravičevati. Zanj je zgodbe konec. Čeprav je svoje globokoumne sentence izgovarjal pred nemškim avditorijem in pred televizijskimi kamerami in mikrofoni. Pa so govorili, da so samo komunisti izrezovali in potvarjali zgodovino.

Cela zadeva je na prvi pogled videti kot ena izmed neštetih Berlusconijevih "globalnih bedarij", kot jih je označil njegov politični nasprotnik postkomunist D'Alema. Vendar rasistični diskurz italijanskega predsednika vlade nikakor ni bil naključen. Po eni strani se je hotel prikupiti mogočnemu ameriškemu bratu, po drugi strani pa nadaljuje ksenofobično politiki v svoji državi. Dobil je podporo, ki jo je bilo mogoče pričakovati. Na njegovo stran se je postavil skrajni rasistični desničar Bruno Megret, ki bi tako ali tako najraje vse Arabce čez noč pometal v morje. Značilno je, da je celo zloglasni Jean Marie Le Pen ob tej priložnosti držal jezik za zobmi. Dobro, francoski fašisti v Evropi nimajo nikakršne teže. A skrajna desnica se je veselo vgnezdila v sam vrh Evropske unije. Med diskusijo evropskih ministrov za pravosodje in notranje zadeve v zvezi z imigracijo konec septembra v Bruslju se je posebej izkazal italijanski pravosodni minister Roberto Caselli, pripadnik Severne lige Umberta Bossija.Glede imigracijske politike in terorizma je "Caselli govoril v rasističnem tonu, ki nikakor ni združljiv z današnjim evropskim duhom". Vendar ni ostal osamljen. Prišlo je do načelne koalicije med italijanskim in avstrijskim ministrstvom. Minister Dieter Boehmdorfer velja kot eden najradikalnejših privržencev Haiderjeve Liberalne stranke. Ko je februarja 2000 Haider stopil v avstrijsko vlado in sprožil panevropsko zgražanje in zaskrbljenost, se je koroškemu gromovniku odločno postavil v bran prav Umberto Bossi.

In tako po ovinku pridemo do Slovenije. Nenehno živimo v slepilu, da ima Evropska unija postavljena visoka merila na vseh ravneh. Že naša dolgotrajna zoprna zgodba s prvo Berlusconijevo vlado je dokazala, da se nekateri italijanski oblastniki požvižgajo tako na zakone kot na mednarodne pogodbe. Podobno velja za Haiderja in njegove. Znašli smo se v položaju talcev najbolj skrajnih lokalnih političnih sil tako na avstrijskem Koroškem kot v Furlaniji Julijski krajini. Slovenija lahko postane interni fascikel na eni strani Haiderja in na drugi strani Bossija z njegovimi zelenosrajčniki in s Finijevimi črnosrajčnimi postfašisti. Rim in Dunaj sta daleč, Trst in Celovec pa blizu.

Ali zaupate predsedniku vlade, ki v parlamentu za nazaj spreminja zakone, po katerih bi morali sedanji oblastniki kar po vrsti na sodišče in potem še kam naprej? Oni dan sem srečal Antonia di Pietra. Potožil je, da njegova stranka ni prišla v parlament, pač pa so politične stranke tja spravile vsaj sto komadov poslancev, ki imajo dokazano kosmato vest. Tako se vrti ta svet.