državni zbor / Big bang, big crash!

"Samo milijon nas je, milijon, ki ga življenje krotoviči..."
Karel Destovnik - Kajuh

Vsaka stvar ima svoje meje. Tudi širitev Evropske unije. Deset let že traja gomazenje držav, ki bi se rade priklopile na evropski vlak. Grofje in knezi v Bruslju imajo žametne rokavice, pod njimi pa železno pest. Kdaj bodo najbolje pripravljene kandidatke zrele za članstvo? O tem se še Bogu Očetu ne sanja. Že dolga leta poslušamo kozje molitvice, da bojo pripuščene na evropski banket v Blitvi le tiste srečnice, ki bodo izpolnjevale vse zahtevane pogoje. Ne tako kot na primer Grčija, ki ni izpolnjevala ne političnih ne gospodarskih kriterijev. Pa je vseeno prišla v Evropo. Še več, niti zdaj, po več kot desetletju članstva v Uniji, ne izpolnjuje meril. Pa kaj. Ko si enkrat notri, ti nihče ničesar ne more. Če si pa zunaj, se lahko vsako mimoidoče ščene poščije obte. Recimo Avstrija. Tisti trenutek, ko je postala članica Unije, si je nemudoma zavihala rokave in se prav sadistično spravila na Slovenijo. Saj bi se tudi na Češko, ampak deset milijonov je deset milijonov. Petkrat več kot Slovencev. C'est la vie! Italija ni prav nič bolj obzirna. Medtem ko imajo italijanski državljani francoskega in nemškega porekla vse pravice v zvezi z dvojezičnostjo, italijanske oblasti Slovence v Julijski krajini zafrkavajo na vsakem koraku.

Gremo naprej. Kot že rečeno, deset let poslušamo bruseljske obljube, da bodo nove članice sprejete po regatnem načelu. Tiste, ki bodo izpolnile vse pogoje, bodo postale članice elitnega evropskega kluba. Za grešnice ne bo nobenih odpustkov. Ne bo konvoja, nas poučujejo. Vsaj tako smo poslušali dolga leta. Hkrati pa za priprtimi vrati kar dobro slišimo, da brez Poljske ne bo širitve. In da bo baltska trojica vsekakor zraven, kajti Moskva se je odrekla dolgoletnemu vetu. Kdo se torej dela norca? Slovenija je - brez lažne skromnosti - nedvomno daleč najbolj usposobljena kandidatka. O tem, da nam Češka, Madžarska in Poljska ne segajo do popka, sploh ni treba izgubljati besed. Tudi Portugalci in Grki bi se zelo težko kosali z nami.

Ko je Romano Prodi zasedel ključno mesto predsednika Evropske komisije, sem si oddahnil. Možu zaupam z vsem srcem. Pa tudi to ni nič pomagalo. Prodiju v Bruslju nagajajo na vsakem koraku. Vse skupaj se preprosto ne izide. Še huje, celoten projekt drsi kot sneženi plaz v prepad. Tako rekoč vsak mesec prihaja do novih izvirnih idej. Najprej so bruseljski mojstri zapekli hlebec, v katerem naj bi bile spečene štiri višegrajske države. Zaradi robustnega Mečiarja je iz naveze izpadla Slovaška. Nato so privlekli na dan Estonijo. Nordijske države so bile več kot solidarne s svojo malo sosedo. Slovenija je ves čas ostala v senci, ne glede na vse svoje prednosti. Menda naj bi bila kaznovana, ker je bila vmešana v krvavi balkanski kotel. Da ne bi ponovno omenjal bratske italijanske in avstrijske pomoči.

Nato je prišla na vrsto varianta Slovenija - Malta - Ciper. Bržkone zato, ker bi bila ta inačica najbolj poceni. Tristo tisoč Maltežanov, štiristo tisoč Ciprčanov in dva milijona Slovencev. Tako rekoč drobiž. Ampak z rahlo lepotno napako. Kaj bodo porekli ciprski Turki? Otok je do zob razdeljen z vojaki in bodečo žico in nikakršne svetle prihodnosti ni na obzorju.

Ampak najbolj debela je pa zadnja bruseljska domislica. BIG BANG! Po novem naj bi Unija sprejela vse kandidatke kar v svežnju. To med drugim pomeni, da bi postali članici Unije tudi Bolgarija in Romunija. Res, pred drugo svetovno vojno je romunska prestolnica Bukarešta veljala za balkanski Pariz. Tempi passati. Danes je tridesetmilijonska Romunija na robu finančnega zloma. Najmanj deset let bi potrebovala, da bi dohitela najmanj mišičaste kandidatke. In z Bolgarijo ni dosti bolje. Na pomoč pa je priskočil Nato in ponudil drobtinice s svoje bogato obložene mize. Enajst in pol milijona dolarjev Romuniji, deset milijonov Bolgariji, osem in pol - prosto po Felliniju - Slovaški, po sedem milijonov baltski trojki. Slovenija naj bi dobila polpeti milijon dolarjev. Big deal. Gremo stavit, da bodo vse omenjene države, vključno s Slovenijo, z milijonskimi dolarskimi darili nakupile ameriško orožje.

Naj se konec spet vrnem k Velikemu poku. Ideja je popolnoma slaboumna. Kdo bo sponzoriral Romunijo in Bolgarijo? Zakaj ne še Albanijo, Srbijo in Bosno? In če smo že tako daleč, bi tudi Turčija z velikim veseljem vkorakala v Unijo. Sicer pa bi Grki dali veto. Pika, konec. Vedeti moramo namreč, da v evropski združbi ni veta na veto.

Kaj pa, če je širokogrudna zamisel o vsesplošni širitvi Unije samo dimna zavesa, ki bo odložila kakršnokoli širitev za nekaj dolgih let? In kot sem že večkrat skromno zapisal: če bo prišlo do gospodarske recesije v Evropi, si lahko širitev vsi skupaj zataknemo za uho. In recesija je že tu. Nadaljevala se bo štorija o jari kači in steklem polžu.