Kdo nas varuje pred varuhi?

Jaša Zlobec | Mladina 18 | 6. 5. 2002

"Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi," pravi latinski heksameter. (Pa še to maksimo si je izmislil Anglež.) Dolgo časa sem tej logiki verjel. Verjel, da se svet vrti na bolje, da je v našem življenju več dostojanstva, kot ga je bilo v preteklosti. Verjel sem, da bo po koncu druge svetovne vojne zavladal mir. Če že ne drugod, vsaj v Evropi. Pa miru seveda ni bilo, ne na Poljskem, ne v vzhodnem Berlinu, ne v Pragi, ne v Bukarešti. Da Rusije sploh ne omenjamo. Gubernatorji in guvernerji vladajo z železno pestjo. Tako, kot so razkazovali svojo moč skozi celotno zgodovino.

Ko je leta 1991 Slovenija razglasila svojo neodvisnost, sem za kratek hipec verjel, da bo poslej vse drugače. Toliko bolj, ker je bila vojna za slovenske meje kratka in neverjetno malo krvava. Tako hitro je minila, da ji ni uspelo ustvariti preveč herojev. Heroji v vojni, to še gre, ampak zagrenjeni heroji v miru postanejo breme. "Vojna je bila boljša," so pravili bratje Srbi. In jeseni '91, ko je jugoslovanska vojska dokončno zapustila Slovenijo, sem si oddahnil. Ne toliko zaradi jugovojske, kot zaradi preobilice slovenskih herojev, ki svojih herojskih vizij v desetih dneh niso mogli do konca uresničiti. Tudi premalo priznanja so dobili. Gotovo se je marsikomu zgodila krivica. Zagrenjenost pa je slaba sopotnica. Z mirom je pač tako, da prej ali slej neha sanjati o vojni. Moj oče, primorski partizan, je imel ob koncu vojne dvajset let. Prav kmalu je nehal zahajati na srečanja nekdanjih borcev. Preprosto ni mogel prenašati opisov krvavih spopadov, ustrelitev, mučenj... Ponoči ga je tlačila mora. Življenje se je preselilo drugam, k ženi, k otrokom, k svojemu delu, ambicijam. Grozno se sliši, ampak tako je s temi rečmi.

Kot otrok si nikoli nisem želel ne loka ne zračne puške. Tičal sem med knjigami. Ne samo, da se nisem nikoli pretepal, že sam pogled na nasilje mi je vsakokrat zadrgnil vozel v grlu. V kino sem hodil dobesedno vsak dan. Pot od do kina Mojca je peljala čez tračnice in skozi ranžirno postajo. Ko sem se nekega večera, desetletnik, vračal iz kina domov, sem na vagonu, ki mi je bil ravno na poti, začel odvijati plombo. Brez razloga. Iz pritlične barake sta se pognala proti meni dva dedca. Eno uro sta me masirala, mi grozila in hotela izviti priznanje, da sodelujem s tatinsko mladoletniško tolpo. Vsega objokanega sta me na koncu izpustila.

Sicer pa nasilja vobče nisem nikoli prenašal. In ker sem osem let hodil v latinski razred, so bili moji sošolci ravno tako ljudomili in benigni. Nikoli se nismo zares stepli. In smo ostali prijatelji za zmeraj. Hvala latinščini. Tudi v študentskih letih sem vedno storil vse, kar je bilo v mojih močeh, da bi se med demonstracijami ne sporekli s policaji. In vedno nam je nekako uspelo.

Vse to je seveda preteklost. Leta so minila in medtem se je marsikaj obrnilo na glavo. Že Milan Kučan, Mitja Ribičič, Sergej Kraigher in drugi so konec osemdesetih let brez spremstva miroljubno drobencljali po ljubljanskih pločnikih. Junaka osvobodilne desetdnevne vojne ministra Janša in Bavčar pa sta v parlamentu s pribočnikom Brejcem masirala tiste redke sumničave poslance, ki jim nismo verjeli na vsako besedo. Grozili so poslancem in novinarkam z drakonskimi posledicami. Prav nič prijetno ni bilo. Nasprotno.

Potem se je tako obrnilo, da sem končal kot veleposlanik v Bruslju. Za popotnico sem dobil šoferja, uradno voznika-oskrbnika. Tako kot po večini slovenskih veleposlaništev. Bruselj je sodil med miroljubne prestolnice, tako da po premisleku v Ljubljani policaja v Bruslju nismo potrebovali. Vendar to ni veliko pomagalo. Vozniki-oskrbniki so bili namreč po pravilu rekrutirani iz policajskega kadra. Bilo jim je pod čast, da so bili rangirani nižje celo od tajnice. Mačistični ego je bil ranjen. Zato je napočil trenutek za ofenzivo. Saj veste, na veleposlaništvo se lahko priklati kdorkoli, tudi nevarni in morebiti celo oboroženi osebki. Voznik-oskrbnik je jasno in glasno povedal, da za varnost ni odgovoren. Če bi dobil pištolo in naziv varnostnika, potem bi bilo seveda vse drugače. In ker sem psihoanalitično zgodbo o pištoli zatrl v kali, sem si nehote nakopal sovražnika do smrti. Ob vsem tem pa v petih letih in pol mojega uradovanja na bruseljskem veleposlaništvu ni bilo enega samega incidenta. Kljub odsotnosti pištole in varnostnika.

Ne bi rad nikogar obremenjeval s podrobnostmi, ampak vseeno. Trije osebki v Sloveniji imajo obvezno zaščito najmanj enega varnostnika, kadar se napotijo na tuje. Predsednik države, predsednik vlade in predsednik državnega zbora. Ker mi orožje nikoli ni bilo pri srcu, sem se pozanimal pri svojih diplomatskih gostiteljih v Bruslju, Den Haagu in Luksemburgu, kako poskrbijo za svoje visoke goste. Od ministrov do premiera in predsednika vlade. Povedali so mi to, kar sem že sam domneval. Niso bili posebej navdušeni nad našimi pistolerosi. Argumenti so bili preprosti in logični. Slovenski varnostniki ne poznajo okolja v državah gostiteljicah, ne vejo, kje so kritične točke, predvsem pa jih je mogoče takoj prepoznati. Še več, zaradi nepoznavanja terena so slovenski varnostniki na tujem dobesedno nevarni, saj nehote domačim policajem mešajo štrene. Največji varnostniški dosežek sem doživel prav v Bruslju. Naš varnostnik je bil tako vnet, da je pred slovenskim predstavnikom in njegovim gostiteljem, belgijskim premierom, kar samovoljno vdrl v premierovo delovno sobo in jo varnostno pregledal. Tisti hip sem bil prepričan, da bom umrl od sramu. Huje je bilo samo še enkrat, tokrat v Ljubljani. Spremljal sem predsednika luksemburškega parlamenta, med drugim tudi na sprehodu po stari Ljubljani. Bilo je šest komadov varnostnikov, ki so neprenehoma plesali okoli visokega gosta. Ta pristop se imenuje diamant. Varnostniki pa so bili videti s svojimi slušalkami v ušesih kot ekskurzija gluhonemih. Kot v cirkusu. Šli smo čez Tromostovje mimo Konjskega repa in ljudstvo se je na debelo krohotalo, še najbolj na moj račun. Drobencljal sem za komično skupinico in imel čisto rdeča ušesa od nelagodja.

Vseeno pa nisem odnehal. Vsaj nekatere slovenske politike sem pregovoril, da so se odrekli varnostnikom. Naj jih naštejem: predsednik DZ Školč, zunanji minister Thaler, notranji minister Bandelj in predsednik države Kučan. Vsi štirje so preživeli brez kakršnikoli težav ali motenj. Festina lente.

Pač pa se je na haaškem letališču čisto drugače godilo slovenskemu ministru, ki ga ne bom imenoval. Spremljal ga je namreč s pištolo oborožen varnostnik. Veliki Boeing je čakal debelo uro, preden je posadka shranila varnostnikovo pištolo. Podobna kolobocija je ministra čakala na letališču v New Yorku.