Državni izbor / Kazen mora biti. Hujša je, bolj je vzgojna.

"Združene države Amerike so na pravosodni ravni v Iraku začele postavljati na noge novo obdobje po Sadamu Huseinu. Američani so nemudoma začeli ustanavljati specialno sodišče, ki naj bi obsodilo zločine proti iraškemu ljudstvu. Visoki svetovalec iraškega ministrstva za pravosodje, Američan Clint Williamson, je 8. maja razglasil "nujnost specialnega sodišča v okviru iraškega pravosodnega sistema". Treba bi bilo namreč soditi 55 osebam iz propadlega režima, ki jih vztrajno iščejo Združene države. Visoki svetovalec je potrdil, da se bodo iraški zakoni še zmerom uporabljali, razen tistih, ki so v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, kot je bil denimo zakon, po katerem je bilo zmerjanje propadlega diktatorja zločinsko delovanje.
V stavbi ministrstva, ki je deloma porušena in v celoti izropana, se je dvajset iraških uslužbencev že vselilo v svoje prostore. Devet iraških državljanov je bilo že obtoženih zaradi ropanja, kraje in drugih prekrškov."
AFP, 10. maja 2003

Bog je morda trd gospodar, vendar ni mogoče dvomiti o njegovih odločitvah. Kako neusmiljeni so šele ljudje. A ne vsi, nikakor ne vsi. Tisti, ki na svojih ramenih prenaša odgovornost za celotno človeštvo, je nedvomno človek posebnega kova. Njegovega imena ne bom po nemarnem izustil. A saj ste že sami ugotovili, za koga gre. Mož si je zavihal rokave, tako da lahko vsi mirno spimo. Hvala mu. Po treh tednih obiska v Evropi je George Bush zmagoslavno in prijateljsko in seveda z vsemi častmi sprejel zunanje ministre sedmih novih članic Nata. Vilenska skupina! Morda pa gre za sestrsko slovensko jamo Vilenico. Nikoli ne veš. Istega dne je ameriški senat tako rekoč soglasno potrdil nove članice. Seveda bo potrebna še ratifikacija, vendar pa med prijatelji ne bomo dlakocepili. Predvsem se lahko pogovorimo po domače. Tako je končala v zenitu sodobne zgodovine znamenita Vilenska skupina, ki jo je ameriško prijateljstvo katapultiralo v nebesno orbito. In mi smo med njimi. Če že ne v resnici, pa vsaj v mislih. Nova Evropa je na pohodu. In Slovenija je v njeni srčiki. Vrnimo se še za droben hipec k ratifikaciji. Predsedniku Bushu se v resnici mudi, kajti pred sabo ima dolgoročne načrte, tudi z našo slovensko deželico. Takole je povedal Bush novim članicam in še preostalim kandidatkam z Balkana: "Ratifikacije za članstvo v Natu morajo biti podpisane čimprej. Še naprej moramo nadaljevati z bojem proti svetovnemu terorizmu in se odločno upreti razširjanju orožij za množično uničevanje." To bi bilo nekaj pravšnjega za Slovenijo, ni kaj.

Potem so se zadeve razvijale hitro in odločno. Najprej je prišla iz ameriških dvorov darežljiva ponudba Poljski, ki naj bi začasno zasedla del Iraka. Irak je namreč treba stabilizirati z vsemi sredstvi, ki so na voljo. V torek je generalni sekretar Nata George Robertson, s katerim se je sestal z zavezništvom in Ukrajino.V sredo sedmega maja je Bush sprejel španskega premiera Aznarja. V četrtek je Bush povabil danskega premiera Andersa Fogha Rasmussena na zajtrk v Belo hišo. Po domače povedano, človeku ni treba biti posebej brihten, da ugotovi, kdo so prijatelji in kdo sovražniki. Ne Bush ne njegovi najbližji nikoli niso skrivali, da je pravzaprav vodilo eno samo: "Kdor ni z nami, je proti nam. In kdor je proti nam, se ga sam peklenšček več ne usmili." Takšne grožnje smo bili pred desetletji vajeni od najbolj udbaško nastrojenih stebrov tedanje družbe. Zdaj so vsi postali demokrati. S certifikatom.

Opozorilo in svarilo je povedal zunanji minister Colin Powell v New Yorku v svojem govoru o Evropi. Države, ki so se med kratkotrajno iraško vojno trdno postavile k ameriškemu bratu, so bile sprejete kot prijateljske,druge pa, brez dlake na jeziku, kot sovražne. Kot sem omenil že na začetku, zvijača je v tem, da se človek ali država rada postavita na zmagovito stran. Zato se zrelemu in preskušenem človeku ni težko odločati. Ampak poleg nekaterih zlobnih evropskih držav je kljub vsemu mogoče najti še katero državo malopridnico. Pred dobrima dvema tedna je predsednik Bush odpovedal svoj obisk v Kanadi. Kanadski predsednik vlade Jean Chretien je namreč nasprotoval vojaški intervenciji. Odnosi med obema državama so namrščeni. In potem je tu še Mehika, ameriška neposredna soseda, ki je gospodarsko v marsičem odvisna od ZDA. Mehika si je pri Bushu prislužila še posebno črno piko, ker je v tem trenutku nestalna članica Varnostnega sveta OZN, ameriški pritiski pa niso upognili predsednika Vicenta Foxa. Ko je Aznar pobaral predsednika Busha, kakšni so odnosi s Kanado in Mehiko, je bil Bush kratek in jasen: "Kanadčani in Mehičani so prijatelji. Pika." Ja, ena taka zoprna pika, ki je zamerljivec nikoli ne pozabi. Aznar pa je samo otožno pripomnil, da sta tudi Kanada in Mehika del družine. Predsednik Bush ni komentiral. Saj mu niti ni bilo treba.

Pa se vrnimo k Evropi. Colin Powell je glede Evrope v New Yorku izjavil, da so se razlike, ki so se pojavile glede iraške vojne, "zdaj že za nami". "Prišel je trenutek," je nadaljeval ameriški zunanji minister, "da se spet združimo in pomagamo iraškemu ljudstvu, da zavzame svoje mesto v svetu."

Lepo se sliši. In prijazno. Človek bi še verjel, ko se ne bi bil suvereno vključil v debato vladni porte-parole Richard Boucher, ki je presenečenemu avditoriju jasno in glasno razložil, da vsi ti govori nikakor ne smejo biti narobe razumljeni. Položaji, ki so jih zasedle posamezne države v preteklosti, bodo vsekakor imeli otipljive konsekvence. "Mi bomo prilagodili svoje ravnanje glede na to, kar se je zgodilo, hkrati pa bomo pretehtali, kako bomo lahko sodelovali v prihodnosti."

Ta moralično dvignjeni prst je uperjen predvsem in tako rekoč izključno v Francijo, ki ji je Colin Powell že pred tedni zagrozil s povračili. Nemški obrambni minister Peter Struck je milostno dobil vabilo za Belo hišo, Francozi pa so ostali brez obiska in z dolgimi nosovi. Da pa ne bi bilo kakršnihkoli nesporazumov, je Colin Powell jasno povedal, da na začetku junija obisk predsednika Busha ni namenjen Franciji, temveč srečanju na vrhu skupine G8.

Američani sicer vseskozi ponavljajo, da trdno stojijo za evropsko enotnost in da nikakor ne gledajo na Nato kot na obrabljeno zvezo. "Nikoli ne zapiraš kluba, ko ljudje čakajo v vrsti, da bi postali člani," je povzel Powell. Očitno postaja, da bodo Američani Francozom odvzeli del obveznosti, posebej še tiste, ki Francija v njih sploh ne sodeluje, konkretno planiranje. Ostaja pa dejstvo, da je vse bolj očitno, da si Busheva vlada v Evropi izbira partnerke kot otrok, ki si iz košare jemlje same lepe in debele krvavordeče hrustavke, kot je približno potožil Javier Solana, nekdanji generalni sekretar Nata, trenutno pa predstavnik Evropske unije za zunanjo politiko. Mož za vse čase. Pa povrh vedno prijazen in nasmejan.