Državni izbor / Samo veliki majo velike ambicije

Ko smo v Bruslju še pisali poročila in analize o napredovanju držav kandidatk na poti v Evropsko unijo, smo bili pogosto samozadovoljni, ko smo se primerjali s konkueco. Ubogi Balti, ki so več kot pol stoletja ječali pod rusko knuto, predvsem pa Poljska, velika in predvsem z bremenom tam okrog trideset odstotkov kmečkega prebivalstva. Vsi skupaj, zahodnjaki, ki so jamrali, da bo Poljska le stežka izpolnila vse trde pogoje, ki jih je terjala Evropska unija. Govorilo se je o konvoju in o regatnem načelu, kar naj bi pomenilo, da bodo dobro pripravljene kandidatke postale članice takojci, tiste v slabši kondiciji pa bodo morale počakati na nov konvoj. Končalo pa se je tako, kot je bilo v resnici edino možno in smiselno. Vseh deset kandidatk je hkrati in družno stopilo v Unijo. Seveda skupaj s Poljsko. Da o tem, kako so si Poljska, Češka in Madžarska v prvem polčasu zagotovile člansko izkaznico že konec prejšnjega tisočletja se pravi leta 1999, Slovenija pa je morala počakati do letošnje pomladi, sploh ne govorimo.

Poljska je prav hitro pokazala, da se velikim vrata odpirajo hitro in brez težav. Ameriškemu in britanskemu napadu na Irak se je tako rekoč skoraj enakopravno pridružila še Poljska, ki je zasedla svoj delež iraškega ozemlja v coni, ki se razteza od Bagdada do Basre. V Varšavi je začelo brbotati. 22. in 23. maja so se v mogočni trdnjavi sestale delegacije petnajstih držav, da bi se skupaj s Poljsko dogovorile, kako se bodo dogovorile o mednarodni sestavi pod poljskim poveljstvom. Force Generation Conference je delovala podobno kot koalicija v vojni proti Iraku na začetku maja v Londonu.

V Varšavi so bili več kot skrivnostni, celo podatkov o sodelujočih niso objavili radovedni javnosti. Zraven so bili seveda Američani in Britanci, ki že imajo svoji coni. Počasi pa so vseeno začeli curljati konkretni podatki. Med prvimi so bile vse tri baltske države, Ukrajina, Bolgarija, Romunija, Španija in Italija. Danska in Češka pa sta se že prej odločili, da bosta vedrili pod britanskim poveljstvom. Poljski polkovnik Zdzislaw Gnatowsky, tiskovni predstavnik poljskega poveljstva, je razložil to zaupnost in diskretnost z dejstvom, "da morajo te države najprej seznaniti svoje javno mnenje" o odločitvah, o katerih so se dogovorili na konferenci. Poljaki so bili spočetka kar malo poparjeni zaradi težav in zapletov pri komunikacijah. Dejansko so v prvih dneh maja Nemci suho zavrnili predlog poljskega ministra za obrambo Jerzyja Szmajdzinskega, naj se pridružijo Poljakom v Iraku. V Varšavi so ocenili, da bi ta javna ponudba, sicer brez prejšnjega dogovora, lahko ublažila napetosti med Washingtonom in Berlinom. Nemci, ki so nedvomno ocenili, da ne potrebujejo poljskega posredništva za izboljšanje svojih transatlantskih odnosov, in so se zahvalili poljski kavalirski gesti.

Neimenovan poljski diplomat je poudaril, "da je eden od problemov moje države, postaviti temelje zaupanja s potencialnimi partnerji, saj jih je treba prepričati, da lahko sprejmemo na svoja ramena vse svoje odgovornosti. (...) Potencialni partnerji se rajši odločajo za britansko ali ameriško poveljstvo", je dodal diplomat, ki obžaluje, da so se znašli v težavah, ki so jih povzročili vojaki.

Poljaki morajo nadzorovati območje, ki zajema središče in jug Iraka, se pravi v tistem delu države od Bagdada do Basre, kjer prebiva večinsko šiitsko prebivalstvo. Poleg tega sta v tem območju sveti šiitski mesti Nadžaf in Kerbala. Težka naloga torej čaka na generala Andrzeja Tyszkiewicza, saj bo načeloval mednarodnim silam, ki bodo štele približno sedem tisoč mož. Poljska si je v iraški vojni že nabrala kar nekaj izkušenj, kajti 200 pripadnikov elitnih sil GROM - o, slovanska jezikovna vzajemnost! - se je že bojevalo v sicer kratkotrajni vojni. Sicer pa bi lahko Poljaki brez težav lahko ponudili še vsaj 2.000 dobro izurjenih mož. "Ukrajina lahko brez težav ponudi na razpolago 2.000 vojakov, Bolgarija pa 600," zadovoljno komentira Pawel Wronski, časnikar, ki pokriva vojaške zadeve v dnevniku Gazeta Wiborcza. Si lahko zamišljate, da bi imelo Delo vsak dan celo stran, ki bi bila posvečena herojskim slovenskim vojakom v Afganistanu, na Cipru, na Kosovu, v Bosni in tako naprej. Pri nas so udje obramboslovne stolice na Fakulteti za družbenbe vede pravzaprav edini, ki vcepljajo mladim ljudem ljubezen in spoštovanje do slovenske vojne. Na moje pisarije se sicer odzivajo bolj poredko, a zato toliko bolj jedko. Težka je pacifistična, na človeka hitro pade madež, ker ni dovolj domoljuben in ne zadosti pripravljen na vojaške podvige.

Vrnimo se k Poljski, ki ima v primeri s Slovenijo za sabo tragično in junaško preteklost. "Poljska vojska se je po sprejetju v Nato 1999 preskusila v mirovnih operacijah na Balkanu (Bosna, Kosovo, Makedonija), pa tudi v Afganistanu," zadovoljno razlaga rezervni general Stanislaw Koziej. "Naša misija v Iraku ne terja visoke in sofisticirane tehnologije glede orožja."

Kar pa se tiče logistike, bodo lahko poljski vojaki lahko računali na pomoč Nata, ki je že potrdil svoje sodelovanje. Tudi ZDA so obljubile, da bodo prispevale terenska vozila, da bodo plačale stroške za prenočevanje in transport poljskih čet. Ameriški bratranci bodo tudi pokrili vse morebitne finančne luknje. Glavna zadrega poljske vojske pa tiči v dejstvu, da poljski častniki nimajo nikakršnih izkušenj pri vodenju in koordiniranju mednarodnih vojaških sil. "Še sreča," pravi že omenjeni časnikar Koziej, "da Američani in Britanci nimajo nikakršnega interesa, da bi ves projekt propadel."

Ja, aristokratska Poljska je samozavestno zasedla svoj sedež med velikimi članicami Evropske unije, da o Natu sploh ne govorimo. Če se samo spomnim, kako so manjše in okretnejše kandidatke zviška gledale na okorno Poljsko z neurejenim kmetijstvom in propadajočimi ladjedelniškimi mesti. Danes se zgodba počasi, a zanesljivo obrača na glavo.