Oljčna gora

Jaša L. Zlobec | Mladina 51 | 27. 12. 2003

Hasan Ahmed Sulejman bi lahko ves dan presedel na petah in si ogledoval hrib pred sabo. Med šolo in pokopališčem vasi Ein Abus na jugu Nablusa njegov pogled išče najboljši razgled. S koščenim prstom zarisuje nevidne parcele, kjer so kraljevale njegove oljke, samo nekaj sto metrov daleč. "Moj oče jih je zasadil pred štiridesetimi leti, vsega skupaj štiristo dreves, če pristavim še tista mojih bratov, ki živijo v Jordaniji. Tudi za ta drevesa sem skrbel," je razlagal mož. Samo požagana debla so ležala po zemlji. Pred nekaj dnevi so izraelski koloni v naselbini Itzhar, ki se razprostira pod oljčnim nasadom, posekali drevesa, ki so bila najbližja judovski naselbini.

"Nismo si upali v oljčni nasad, da bi pobrali vsaj olive," razlaga Hasan. "Čakali smo na prvi november, na prihod dveh avtobusov z mednarodnimi mirovniki, tako kot že prejšnja leta. Ampak vsega je bilo že konec. Prepozno. Prav mirovniki so ugotovili, kaj se je bilo zgodilo. Nisem imel niti toliko moči v sebi, da bi šel dol pogledat." Vsa volja ga je minila. Niti vej ni odžagal, da bi pospravil borno letino. "Če sem že izgubil kamelo, se ne bom prepiral za sedlo."

V vasi As-Saouiya, bliže Ramallahu, so imeli judovski koloni malo manj težko roko. "Posekali so veje tik ob deblih," je razložil župan Abdallah Jusef, "ampak tudi v tem primeru to obsekavanje vej pomeni, da bomo ostali pet ali šest let brez letine." Zgodba je identična, vse je zgodilo po istem vzorcu kot v Ein Abusu. Če so se parcele palestinskih kmetov samo z eno samo samcato točko dotikale judovskih naselij - ki so seveda zrasla dosti pozneje kot palestinske njive in oljčni nasadi - je bilo to že zagotovilo, da so judovske naselbine varnostno ogrožene. V tem primeru je vse skupaj jasno vidno še slepcu. Palestinski kmetje v nobenem primeru ne morejo slediti zvijačam judovskih naselbin. Naselbine se širijo in širijo. Prvo leto kolonizatorji postavijo provizorična taborišča, naslednje leto pa se tako približajo palestinskim njivam in oljkam, da je varnost judovskih naselbin spet pod vprašajem. Circulus vitiosus. Ampak samo za Palestince. Zagrenjeni župan jasno ve, koliko je ura. "Saj se ne spravljajo nad nas z represalijami. Njihova strategija je preprosta: osvajati, ali zasedati, ali razširjati, kakor komu ljubo." Judovski koloni se najprej pritožujejo, da palestinska zemlja ni tako rekoč nič vredna, glede na to, da so v bližini oljčni nasadi, kar je za izraelsko vojsko prenevarno, saj bi se med oljkami in v njihovih vejah lahko skrivali teroristi. Z eno besedo, oljke so naravna ovira za izraelsko vojsko. Potem pa po starem preizkušenem vzorcu. Vojska vse brezhibno poruši in poseka, nakar zgradi cesto. Seveda samo za judovske kolone. In za izraelske vojake, seveda. Pozneje zgradijo provizorije, ki pa so zares začasni, čez leto ali dve se namreč kot šopek mušnic pojavi lepo urejeno in varno judovsko naselje. Palestinci pa, kamor si poželijo. In vsi so srečni in veseli, razen neciviliziranih Palestincev. Kdo jih je pa klical. Nihče, saj so od vekomaj tam doma.

Ker tako palestinski kmetje ostanejo brez svojega vira za preživetje, pošiljajo uradne pritožbe v urad palestinskega častnika za zvezo v Nablusu, ta pa papir preda svojemu izraelskemu kolegu.

Tudi naš Hasan Ahmed Sulejman bo napisal izjavo in zahtevo palestinskemu ministru za kmetijstvo, vendar se ne prepušča nikakršnim iluzijam. "Z njihovo odškodnino ne bom prišel daleč," se pritožuje. Pri šestdesetih letih je izgubil glavni in edini vir svojih dohodkov. Prebivalci Ein Abusa in As-Saouiya so vsi po vrsti zagotavljali, da se ne bojijo kolonov, vendar pa si nihče upa sam povzpeti do uničenih oljčnih parcel. "Preveč nevarno," zagotavlja Abdallah Jusef, "koloni imajo orožje in pse. Človek nikoli ne ve, kako se bo končalo."

Po začetku intifade, v najboljšem obdobju obiranja oliv, to obdobje širi samo strah in nelagodje. Kar se tiče parcel, ki ležijo najbliže judovskih kolonij, se vaščani skušajo oborožiti, vendar zaradi notranje nesloge brez pravega uspeha. Sodelujejo pa tudi z izraelskimi in mednarodnimi mirovniki. In prav njihova navzočnost odvračujoče deluje tako na kolone kot na izraelske vojake. Med vsemi temi žalostnimi dogodki pa so vsi skupaj spregledali obisk izraelskega poslanca Ephra*ma Sneha, nekdanjega vojaka, člana delavske stranke, moža, ki je prijateljeval s tamkajšnjim županom, dvainosemdesetletnim Abujem Jusefom. Poslanec je bil šokiran nad pisanjem vojaškega dopisnika časnika Haaretz Zeeva Schiffa, ki je oljčne nasade opredelil kot novo obliko terorizma, palestinskega, seve. Ja, še nesrečne oljke so bile na teroristični strani. Poslanec Sneh je zatrdno obljubil, da bo s celotno afero seznanil izraelski kneset. Qui vivra, verra!