Vatikan proti Franciji

Čador proti križu

Jaša L. Zlobec | Mladina 3 | 22. 1. 2004

Več kot pet let sem z družino prebil v belgijski prestolnici Bruslju. V bolj ali manj ruiniranem centru mesta so prebivali večinoma Turki in Maročani. Ženske so nosile čador. Moram reči, da me to ni niti najmanj motilo. Bili so običaji, ki jih nisem čutil kot agresivne. Navsezadnje so v Antwerpnu ortodoksni Judje imeli prav tako zelo prepoznavne verske simbole. Ob katolike, ki so bili večinska populacija, pa se ni nihče obregoval. Tudi prostozidarji so bili več kot neopazni. Samo na osmrtnicah je bilo videti, kdo kam sodi.

Ampak časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi. Tempora mutantur. Pod vplivom velikega francoskega brata so tudi v Belgiji zapihali novi vetrovi. Patrick Dewael, flamski liberalec in notranji minister v belgijski vladi, se je izrekel za prepoved čadorja in drugih izzivalnih verskih znamenj, kamor sodijo tudi judovske čepice in veliki katoliški križi v javnosti in šoli. Prepoved naj bi veljala za učitelje v javnih šolah, za policiste, sodnike ... in seveda za učence in dijake v javnih šolah. Skratka, po francoskem vzoru naj bi tudi Belgija sprejela zakon v imenu "ločitve Cerkve od Države, v imenu svobode govora in enakosti vseh človeških bitij". Vendar pa je to odločitev ostro kritizirala socialistična frankofonska ministrica Marie Arena in se izrekla proti takšni prepovedi v imenu socialne kohezije. Belgijci, ki v Evropi slovijo po svojih kompromisih, bodo prav gotovo našli ali iznašli nov kompromis, ki ne bo ničesar zares rešil, obenem pa tudi ničesar prehudo zavozlal.

Ampak vse to je navaden ništrc. V kolobocijo z nošnjo verskih simbolov v javnosti se je vmešal sam papež Janez Pavel II. V ponedeljek, 12. januarja, je imel tradicionalno srečanje z diplomatskim zborom. Mimogrede, prišli so diplomati iz 174 držav. Karkoli si kdo misli o papežu, dejstvo je, da njegova beseda veliko velja. Tako tudi tokrat. Kot izkušen diplomat ni nikogar omenil, vendar je bilo vsem jasno, da je bil njegov karajoči prst usmerjen v Francijo in njenega predsednika in politično elito. Papež je bil jasen in nedvoumen, pokaral je francoski vladajoči politični razred zaradi polemike okoli čadorja, obenem pa je pokaral preozko pojmovanje Francije, kar se tiče laičnosti. Še enkrat, Francije ni konkretno povlekel za ušesa, vendar so vsi opazovalci prepoznali, kdo se skriva pod definicijo "nekatere evropske države, ki spravljajo v resnično nevarnost verske svoboščine".

Papež je svoj govor povedal v francoščini, se pravi v prvem diplomatskem jeziku, vendar pa zaradi utrujenosti in težav pri govorjenju ni mogel končati govora v celoti. Seveda to ni ničesar spremenilo. Njegova poanta je ostala jasna in nedvoumna: laičnosti ne smemo in ne moremo zamešati z laicizmom. "Načelo laičnosti je samo v sebi legitimno, če ga razumemo kot razlikovanje med političnim občestvom in verstvi." Vendar je papež Pavel II. še nadaljeval: "Distinkcija pa še ne pomeni ignorance! Laičnost ni laicizem. Laičnost ni nič drugega kot spoštovanje vseh verovanj s strani države, ki zagotavlja svobodno delovanje verskih, duhovnih, kulturnih in karitativnih skupnosti vernikov." Za papeža "mora biti odnos med cerkvijo in državo prostor spoštljivega dialoga med njima, ki prinaša plodne izkušnje in vrednote za prihodnost vsake dežele".

Kaj naj človek poreče na papeževe besede, ko razlaga, kako je potekal njegov boj proti komunističnemu režimu na Poljskem? Ravno v tem je kleč, ki ji ne moremo priti blizu. Razen če smo religiozni. In v tem sporu med laično francosko državo in med papežem Janezom Pavlom II. je Francija vero ločila od države. Nekateri se glede tega strinjamo, drugi ne. V tem je tudi čer glede verouka na Slovenskem. Šele takrat, ko bo na Slovenskem oblast odnose med cerkvijo in družbo uredila tako, kot to urejajo recimo v Španiji, se pravi fundamentalistično, bo pač hudo.

Mislim, da je popolnoma jasno, zakaj rimskokatoliška cerkev s papežem na čelu vztraja pri nošenju religioznih znamenj v javnosti. Problem je namreč v tem, da v Franciji živi in dela in tudi moli štiri milijone muslimanov. In tukaj smo spet pri čadorju. Ali je francoska vlada iskrena pri svoji zamisli, ki bo postala zakon, ali pa morda tudi ne? Ali je zakon, ki ga pripravljajo v Franciji in morebiti tudi v Belgiji, uperjen v vse, ki v javnosti razkazujejo svojo religiozno pripadnost, ali pa naj bi s kazenskimi sankcijami omejili ali celo kaznovali nošnjo čadorja. Čador je, kakršen pač je. Njegova funkcija je, da odraslim ženskam pokriva glavo. Ja, tako je pač. Kar pa se tiče velikih križev v šoli, smo lahko vnaprej prepričani, da z njimi ne bo težav, ker takšnih križev preprosto ne bo. In judovske kapice tudi niso posebno velike. Skratka. Če bodo Francozi, ali bolje rečeno, odrasle Francozinje muslimanske vere kriminalizirane zaradi nošnje čadorja v šoli, se bodo težave samo kopičile. In papeževe besede ne bodo ničesar rešile.