transnacional / Uršula Cetinski: Kultura ni fotogenična

Pisanje o kulturi ni prav nič enostavno. Prejšnji teden mi je Jani Sever, urednik pričujočega tednika, sicer pa navdušen gledalec klasičnega baleta, omenil, da je uživanje sadov umetnosti super stvar, branje časopisnih prispevkov o njej pa precejšen "dolgcajt". Si kar predstavljam, da zapisi o kulturi ne v Mladini ne kje drugje ne dosegajo tolikšne branosti kot razkrivanje ozadja policijskih žurov, članki o tetah iz javnih služb, ki sklepajo posle s svojimi možički, kramljanja s privlačnimi nogometaši ipd. Kultura morda res ni najbolj "fotogenična" reč in pisanje o njej praviloma ni najbolj razburljivo čtivo na svetu in ima po tej plati Jani čisto prav. Vendar tisti, ki se spoznajo na film, pravijo, da zares dober kamerman iz najbolj obskurnega objekta ali lika lahko napravi zanimivo in privlačno stvar. Mislim, da nekaj podobnega velja tudi za spremljevalce kulturnega življenja na najrazličnejših straneh dnevnega in revijalnega tiska pri nas in po svetu. Izbira teme pri vsem skupaj sploh ni ne vem kako pomembna. Dober pisec o kulturi še tako minorno reč lahko preobrazi v razburljivo branje.

Spominjam se časov, ko sem z velikim veseljem urednikovala na Radiu Študent. Takrat smo redno prevajali in v eter pošiljali kolumne iz Espressa, ki jih je ustvarjal Umberto Ecco. Njegovi prispevki so bili pravo bralsko doživetje, pa naj je pisal o fiziki, filozofiji ali urah Swatch. Genialnih profesorjev, ki zjutraj predavajo na elitnih univerzah, publicirajo tehtne članke v strokovnih revijah, popoldan pa kar takole napišejo še kakšen romanček, ki obnori ves svet, res ni veliko. Krivično bi bilo pričakovati, da bi se kakšen tak pojavil ravno v Sloveniji, saj je celotna država v primerjavi s katerim koli velemestom, kar se števila prebivalcev tiče, malo boljša vas. Zato tudi zares lucidnih ljudi nikjer ni prav veliko - ne v gospodarstvu, ne v zdravstvu, ne v politiki, ne v umetnosti ali publicistiki.

Prepričana sem, da kulturna publicistika še nikoli doslej, odkar pomnim, v Sloveniji ni bila na tako nizki ravni. Pri nas obstaja neverjeten razkol med javnim mnenjem o kulturi in resničnostjo, v kateri ta nastaja. V zavesti ljudi kultura kotira izjemno visoko, saj so ankete pokazale, da se ljudem zdi neverjetno pomembna, sicer manj kot gospodarstvo ("Samo od duhovne hrane se seveda ne da živet!"), toda celo bolj kot šport. To je verjetno posledica indoktrinacije, s katero je država v obliki izobraževalnega sistema pri moji generaciji začela že v najrosnejših letih. Takoj po tem, ko sem kot smrklja na viški osnovni šoli pred pionirsko zastavo predsedniku Titu prisegla, da se bom pridno učila (dogodek se mi je nepozabno vtisnil v spomin, ker so nam ob tej priložnosti postregli s kranjsko klobaso in čokoladno torto), so mi tovarišice povedale, da je kultura res nekaj posebnega in posvečena, brezmadežna, čista, umetniki (predvsem Prešeren) so skorajda svetniki, veliko trpijo, po srcu pa so neznansko dobri, in vsaka slovenska knjiga je že skorajda Biblija. Če ne bi bilo kulture, nenehno ogroženi, mali slovenski narod sploh ne bi več obstajal, ker je neverjetno pomembna za njegovo samobitnost. Ta izjemno bedasta in preživela floskula še vedno živi v srcih mnogih Slovencev, ponavlja pa jo celo humanistična inteligenca, za katero bi človek domneval, da le malo bolj sodobno in predvsem poglobljeno razmišlja. Od vsega tega pretiravanja in mitologiziranja potem človeku vendarle nekaj ostane. Zavest, da kultura je pomembna, ker je to kar nekakšna dogma, o resničnosti dogem pa človek ne dvomi, mar ne?

Potem ko sem odrasla in sem vso zadevo temeljito premislila, sem tudi sama prišla do ugotovitve, da je duhovna hrana v obliki umetnosti in kulture res zelo pomembna, le razlogi za to pomembnost so precej drugačni od tistih, s katerimi so me pitali že v otroštvu. Zanimivo je, da kljub splošnemu prepričanju o posvečenosti kulture slovenska država s kulturo ne ravna kot z nečim, kar bi bilo zares pomembno. Že dramaturgija izbiranja kulturnega ministra je vsakič farsa, za stranke je to vedno manj privlačno ministrstvo, skorajda nekakšen privesek, za katerega se zdi, da ga lahko vodi tako rekoč vsak - ne glede na reference, ki jih premore. V državnem proračunu je za kulturo iz leta v leto manj denarja, ogromne razlike pa potem nastajajo še med subvencijami za posamezna področja umetnosti in kulture. Pred kratkim me je nekdo, ki se dobro spozna na te reči, zelo pametno opozoril, da je pri subvencioniranju vedno bolj pomembna mrtva kultura ("Saj vendar ne bomo dopustili, da se nam bodo cerkvice z dragocenimi freskami na številnih slovenskih gričkih kar porušile!"), njena prednost pred živo kulturo se iz leta v leto povečuje, poleg tega pa so vedno večje tudi razlike med posameznimi kulturnimi področji. V prednosti so tista, ki jih ščitijo najrazličnejši zakoni in predpisi; tu gre verjetno za slovensko knjigo, ki je bila vedno najbolj posvečena od vsega posvečenega, kar premore naša umetnost, mnoga druga področja so manj pomembna. Tradicionalna oziroma klasična umetnost pa je na žalost ("Kakšna neumnost!") vedno v ogromni prednosti pred sodobnim ustvarjanjem.

Torej, začela sem z razglabljanjem o naši kulturni publicistiki, katere vsak dan nižja raven je pač posledica občega položaja kulture v naši družbi. Ta ne premore več niti ene same spodobne revije za kulturo in velika škoda je, da so crknili Razgledi, čisto soliden kulturniški časopis, ki se je sicer oglaševal z neumnim sloganom "intelektualni tabloid" ali nekaj podobnega. Pisci o kulturi v resnici sploh nimajo več poligona, na katerem bi se lahko urili v svoji prodornosti. Prostora za objavljanje je vsak dan manj. Izbor kulturniških tem je zaradi želje po prodaji vedno bolj populističen. Šund predstave so deležne večje pozornosti od zares dobrih gledaliških dosežkov, kulturni ministri pa bodo na "drink" veliko raje povabili pevca, ki nastopa na Evroviziji, kot pa Slavoja Žižka, ki mu je v tujini izšla že ne vem katera knjiga in ki je po svetu bolj znan od Slovenije. Kulturna publicistika še zdaleč ni paradni konj slovenske publicistike, temveč konj, ki crkuje. Od sramotno nizkih honorarjev pa bodo kmalu crknili tudi kulturni publicisti - svobodnjaki, izmed katerih jih je kar nekaj, ki sodijo v sam vrh slovenske kulturne publicistike nasploh. Poleg vsega tega so možnosti za širitev obzorij in dodatno izobraževanje kulturnih novinarjev in publicistov v tujini zelo skromne. Zato so tudi pametni članki o kulturi po svetu, ki bi razširili obzorja naše majhne srenje, redki. Življenje očitno ni nič drugega kot nesrečen paradoks.