transnacional / Bogdan Lešnik: Iritacije

Da smo samokritični, je nujna sestavina intelektualnega dela, v nasprotju npr. s športom, politiko in seksom, kjer je lahko pogubno. A tudi samokritika je lahko samo navidezna, nekakšna mimikrija prepričuje, da imamo opraviti z intelektualnim delom, medtem ko gre v resnici za razkazovanje, manipuliranje ali koketiranje. Samokritika je lahko le izgovor za govor o sebi. Mar ni govor vedno najprej "o sebi"?

Pogost zgled navidez samokritičnega govora je govor o tem, kakšni so Slovenci, npr. introvertirani. To ni samokritika, temveč stereotip. Stereotipi udobno uredijo svet v nekaj enostavnih kategorij. Z našim lahko npr. pojasnimo samomore ter vzpostavimo celo suicidološko službo, ki potem ne bo imela niti najmanjšega vpliva. Saj ga tudi ne more imeti, ker vzroki segajo na področje, ki mu na kratko rečemo "realnost", te pa se lotevajo spreminjati samo norci. To realnost sestavljajo družbene, politične, ekonomske odvisnosti, v katere sem zapleten ali ujet - dolgovi, ki jih plačujem, vključno s simbolnim; kako silovita je lahko ta terjatev, ve tudi najdebelejša koža.

A to še zdaleč ni nespremenljiva realnost, saj jo sestavljajo dinamična razmerja. Narobe: četudi bi kakšna trenutna konfiguracija hotela obveljati za večno in nezamenljivo, je tukaj vse spremenljivo, in sicer čez noč. Vse razen tega, da bodo ena oblastna razmerja zamenjala druga oblastna razmerja in da bo sprememba za privilegirane praviloma na bolje, za neprivilegirane pa praviloma na slabše. Tudi če vse propade, bodo eni imeli od tega korist.

Slovenska introvertiranost naj bi se kazala tako, da je agresivnost obrnjena navznoter namesto navzven: "Raje sebe ko drugega." Toda ta razlika ni prepričljiva, kajti "sebe" in "drugi" sta neločljivo povezana. Res je, da pri srečanjih nismo (vedno takoj) agresivni, a tega ne moremo imeti za slabost. Navsezadnje je to, da se pri srečanju najprej ne stepemo, elementaren civilizacijski dosežek.

Toda maska civilizacije hitro pade. Nekoč mi je neka dama zapeljala na prednje kolo bicikla, s katerim sem stal na začetku prehoda za pešce. Ni me opazila. Nato pa je bliskovito zapeljala vzvratno, napravila ovinek okoli mene in mojega kolesa in izginila za ovinkom, preden sem lahko rekel krava. Če bi imel pri roki granitno kocko, bi ji mogoče poškodoval avto. Tako primitivno je to.

Promet je odličen kazalec agresivnosti. Imamo prave samomore, na primer, ko voznik zapelje v nasproti vozeč avto. Pogostejša so cestna "tekmovanja", ki jih poganja želja, biti prvi, boljši, hitrejši. Temeljno pa je vsakdanje obnašanje ljudi v prometu: če greste neprevidno čez cesto, vas povozijo, in če greste prepočasi čez prehod za pešce, vam trobijo. Lahko napravite preizkus: prehitite počasno vozilo - ne prehitro, da ne izgubi upanja - in voznik v njem (praviloma moški) bo pospešil.

Če je tu agresivnost usmerjena navznoter, to ne pomeni le neposredno vase (kakor pri klasičnem samomoru), temveč v skupnost, okolico, v ljudi okoli sebe. Še natančneje, ne navznoter, temveč nekako zraven sebe: med svoje bližnje. Njih mučim, njim težim; ostali me morda niti ne opazijo.

Obstajata vsaj dve vrsti tega, kar opiše beseda "drugi". V nasprotju z radikalno drugim, ki ga določa markirana drugačnost (drugi spol, drugačna barva kože, drugačne navade itn.), nam je bližnji drugi podoben, prepoznan v istem družbenem-kulturnem kontekstu. Opaziti pa moramo, da nasilno vedenje ne izbira med njima, temveč ju nekako poveže, saj je v obeh primerih enako.

Poleg tega lahko en in isti "drugi" prehaja in je glede na okoliščine zdaj to, zdaj ono. Klatež iz Šoštanja, ki ga je domnevno umorila skupina mladih ljudi, je z enega vidika radikalno drugi (nasprotje urejenega človeka, produktivnega občana), z drugega pa najbolj nemočen bližnji (figura, v kateri lahko storilci prepoznajo sebe). Morilci so se postavili nad zakon, a le zato, da so ga vzeli v roke; z izbiro klateža so tako rekoč ustregli vladajoči morali. Drugi vidik pa opozarja na samokaznovalni element dejanja, ki je samim storilcem seveda prikrit. Ti fantje intimno nikoli niso imeli dobrega mnenja o sebi, zato jim ni bilo težko popustiti zavor in se sadistično izživljati. Iste vrste objekt so bile tudi trpinčene mačke iz Kranja, ki so v fantaziji storilcev prav gotovo zastopale ljudi. (Seveda pa srečamo mučenje in zlasti poniževanje še v celi vrsti situacij, ki bi si jih morali kdaj ogledati v tej luči.)

Kakor je opisano, je bilo njihovo izživljanje nedvomno seksualno. Mučenje in poniževanje namreč seksualno vzburita. Kogar vzburi to, da je njun objekt, je mazohist, in ob obojestranski seksualni igri govorimo o sadomazohizmu. Pravi sadizem srečamo, ko storilca vzburi, da prizadene bolečino zares; ko ne gre za simulirano ali dogovorjeno, temveč za pravo mučenje in poniževanje.

Nekateri trdijo, da je vse to posledica premehke, preveč permisivne vzgoje. Morda imajo prav. Če hočemo vzpostaviti pogoje, v katerih bo imela poznejša svoboda vrednost in meje, je treba vzgajati trdo. Še bolj verjetno pa je, da moramo zavreči izbiro med permisivno in avtoritarno vzgojo, ki imata obe dovolj slabih strani. Permisivna nikoli ni docela uresničena (ali pa postane "laissez-faire"), avtoritarna pa vključuje tudi sadistične očete (v redkejših primerih matere), in prav ti so po navadi v ozadju zločinov, kakršen je šoštanjski. Če je tudi v tem primeru tako (tega podatka nimamo), potem seveda ne gre za posledico permisivne vzgoje.

Mogoče pa je tudi, da je bila tu "vzgoja" reducirana na naključne vzgojne učinke. Taki učinki se lahko seštejejo v stanje, ko tako rekoč nič ni več dopuščeno, ker ni več "nepokritih" prostorov - a ker tudi nič ni neprotislovno, me ne zaveže. Zdaj razumem, da je bistvo oblasti surova sila, in tako si jo tudi vzamem.

Samokritika pomeni, da smo zmožni videti svoje mesto v takih pojavih, ne zato, da bi zmanjšali njihovo težo, ravno narobe - da bi videli njihovo strahotno težo, njihovo notranjo povezanost z vsakdanjim življenjem.