transnacional / Bogdan Lešnik: Paradoks slovenskih medijev

Včasih se čudim, kako nasprotujoča si pričakovanja imamo od "sredstev javnega obveščanja". Po eni strani pričakujemo, da bodo kritična, po drugi strani pa, da bodo zastopala "pravilno politiko", o kateri koli že mislimo, da je taka. A oboje skupaj ne gre.

Zakaj ne? Ker "pravilna politika" zahteva "pravilna dejanja", tj., korake, ki bodo pripeljali k določenemu cilju. Če si ta podredi tudi kritično funkcijo, jo izključi (če je podrejena, ne more - ne sme biti kritična). In podredi si jo precej nujno, saj politika ni nič drugega kakor intelektualno delo. Čeprav politiki pogosto niso videti ravno intelektualci. Ravno narobe, včasih se zdi, da jim je intelektualno delo kvečjemu odveč. Vendar to pomeni le, da je njihova kritična funkcija že podrejena drugim ciljem. Njihovo delo sicer ostaja intelektualno, njegovi cilji pa niso, kakor bi od intelektualnega dela pričakovali, ostra misel in tehtne besede, temveč nekaj čisto drugega: uresničevanje določene politike. Ta odslej določa tudi, kdaj so potrebne "ostra misel in tehtne besede" - navadno tedaj, ko obračunavajo z nasprotniki ali se branijo kakšnih obtožb.

Zdaj ko sem to napisal, vidim, da je to razumeti v prvi vrsti kot dvom v prizadevanja, da bi s pomočjo politične stranke uveljavili kritično perspektivo v političnem prostoru - s pomočjo stranke, torej, ki si ne bo prizadevala za oblast. Toda kako bodo uveljavili kaj (kakršen koli program) brez neke vrste oblasti? Že iz Čarobne dežele Švambranije vemo, da ima oblast različna agregatna stanja - zasede prav vsako polje (npr. stroko, neformalne stike). Navadno sicer o takem polju rečemo, da ima kdo na njem več ali manj moči. Toda ali ni to isto? Imeti moč pomeni imeti nekaj (več ali manj) oblasti, ki je nedeljiva samo v svojem lastnem območju (kjer imaš oblast ali je nimaš), pa še tam je izid kompromisa z različnimi instancami (s katerimi si jo deliš).

Politična stranka je močna šele, če doseže zadostno poenotenje političnega telesa. Prav po tej poti doseže kaj, "pride na oblast". Kritična misel (kadar ji utemeljeno rečemo tako) pa ostaja nelagodna, brez obljub in na svoj način "divja" - vsekakor ne udomačena. Ruši težko pridobljeno enotnost in jo bo treba prej ali slej odpraviti. Zato je, kakor bomo videli na primerih, skoraj izključno povezana z nečim prehodnim - mladostjo.

Informacijski mediji so v enakem precepu. Zmožnost, da "poenotijo", vzpostavijo svoje občinstvo, je njihov kruh. Dve okoliščini, majhnost Slovenije in stalna tendenca k recesiji, pa po vsem sodeč onemogočata, da bi se javno življenje povzdignilo nad dnevno politiko in vsakdanji boj za preživetje. Posledica je poudarjena soodvisnost medijskega, političnega in gospodarskega prostora, tako rekoč simbioza, v kateri ne napraviš nobene poteze, ne da bi občutil posledice. Najbrž so zato vsa TV soočenja tako sterilna. Kakor da sploh nočejo priti do dna stvarem, o katerih teče beseda.

Vendar lahko, enako kakor pri političnih strankah, opazimo tudi velike razlike. Politično desnico nasploh zaznamujejo bolj strnjene vrste kakor levico, zato so tudi mediji na tej strani bolj enoumni; zgled sta Mag in Družina. Na splošno pa vlada bolj razcepljeno stanje. Zgled je Delo, kjer se lahko znajdejo drugo ob drugem stališča, ki pripadajo različnim političnim prepričanjem. Če bi izrisali njihov zemljevid, bi verjetno dobili nekaj, kar bi se ujemalo s sestavo njegove uprave. Vendar zaradi tega ni videti bolj "pluralističen", prej brezbarven.

Nič manj razcepljena, a čisto nekaj drugega je Mladina. (Ima to, kar bom povedal o njej, kaj opraviti s tem, da to pišem zanjo? Seveda ima.) Ni razcepljena zato, ker poskuša hkrati ustreči več gospodarjem - čeprav je na to v nekem smislu obsojen vsak medij -, temveč zato, ker je kritična. Zato se vedno zdi nekoliko sporna, včasih celo sama sebi; tako ostajajo teme odprte. Očitali so ji, da včasih prepovršno obravnava kakšno temo, a to je lahko tudi učinek nepremišljenosti, značilne prav za kritično pozicijo (dlje ko premišljujemo, manj smo kritični - navadno z dobrimi razlogi). Ta razcepljenost jo ravno varuje pred oportunizmom. Nepremišljenost, nepredvidljivost in nenadzorovanost so slabe služkinje, napravijo pa živahen medij.

O razcepu na RTVS ne bi izgubljal besed, če bi ga videl samo v nedavnih pobudah, da bi razdružili nacionalni radio in TV. A zakaj nacionalna TV posnema formule komercialnih, celo tabloidnih programov? Zakaj tekmuje z njimi, namesto da bi odpirala področja, ki so onim nedosegljiva? To ne more biti samo nesposobnost - to mora biti onesposobljenost. Razpoke segajo najbrž do središča Zemlje. Razdružitev radia in TV, tudi če pride do nje, bo zato le odložila resno sanacijo.

Iz enakega razloga kakor Mladino cenim Radio Študent. Prenesem ga skoraj ob vsakem času; poslušam celo borzne komentarje. Ima brezkompromisno nekomercialno in avtonomistično držo - zato pa tudi zelo omejeno območje slišnosti.

Da je kritična misel obsojena na obrobno pozicijo, je logična izpeljava praktičnega pravila, da se mora, kdor hoče v sistemu kaj doseči, prej ali slej znebiti kritične misli. Ta razcep očitno presega konkretni radio, ki pa je vseeno pomembno vključen v medijski prostor. Ni glasilo političnih strank, njegov program ni umerjen po množičnem okusu - in je tudi vse drugo, kar bi morala biti nacionalna RTV: izbirčen medij, zmožen argumentirati svoj program, nagovarjati zahtevna občinstva, dati besedo vsakomur, a nikomur nekritično, itn. Alternativa opravlja delo nacionalke, ki se obnaša ko komercialka, ki služi denar? Krog ni ravno sklenjen, je pa zgovoren.