Čisto in umazano

O krajih, kjer ti ocean poljublja podplate

Mladina 10 | 14. 3. 2004

Pomembno družbeno pravilo na Šri Lanki je, da deliš dobrine z drugimi. Cigarete tako rekoč nihče ne pokadi sam. Deliti si hrano je zakon. A pravilo ima svoje meje. Vsega seveda ne delijo. Včasih tudi kaj skrijejo pred drugimi. Zato pa je zavist pogosta tema njihovih pogovorov.

Tudi za ta prispevek je iztočnica zavist. Zavidal sem jim, namreč, da lahko njihova oblačila ostanejo ves dan snežno bela, medtem ko moja sveža srajca dobi prve madeže, tako rekoč še preden jo oblečem.

No, prav gotovo bolje kakor jaz vedo, kje in kako se lahko umažejo, in najbrž so tudi bolj previdni. Čistost je namreč pomembna vrlina. A to je tudi v Evropi, celo meni, pa se vseeno popackam.

Najpomembnejša pa je čistost pri jedi.

Na Šri Lanki, tako kakor v Indiji, jedo z roko. Ne z rokami - z roko. Z rokami jemo pri nas, a se temu v glavnem izogibamo. Vilice nam veljajo za veliko bolj čiste. Kadar ni izrecno dovoljeno, nam "jesti z rokami" pomeni packanje, necivilizirano ali vsaj neolikano vedenje, primerno kvečjemu za majhne otroke.

Opazoval sem kolega antropologa, kako na obisku pri singalski družini "je z roko". Bilo je prav to: packanje. Vsa družina ga je gledala. Nato je prišel k sebi, si obrisal prste in se vrnil k vilicam.

Tudi jesti z roko je treba znati, enako kakor s priborom. Štiri prste uporabimo kot žlico, palec pa kot bat. Roka je odlično orodje: lahko pretipamo hrano, preden jo damo v usta, odstranimo neužitne ali neprebavljive dele ipd.

Evropejcem pa se otipavanje hrane gnusi. Imajo ga za umazano. A hitro vidimo, da je s tem sklepom nekaj narobe.

Zakaj pravim, da na tistem koncu Azije jedo "z roko" in ne "z rokami"? Zato, ker pri jedi uporabljajo samo desnico. Tudi levičarji. To pa iz razloga, ki ga spodoben Singalec ne omeni, ne da bi se prej opravičil: ker se z levico umivajo na stranišču.

Že s tem, da razdelijo roki na umazano in čisto, poskrbijo, da je njihovo jedilno orodje vedno razmeroma čisto. Poleg tega si roke seveda umivajo. Pribor sicer uporabljajo, a le za pripravo in serviranje hrane, ali pa kadar si pred jedjo ne morejo umiti rok.

Evropejci se na stranišču ne umivajo (brišejo se - zelo nečista praksa - desničarji bržčas zvečine z desnico), pri kopeli pa s katero koli roko, in kadar jedo z rokami, to počnejo z obema, neužitne ali neprebavljive dele pa kar izpljunejo. Jedilni pribor je bil izumljen prav zato, da ne bi jedli z umazanimi rokami; umivanje rok se v Evropi začne šele v devetnajstem stoletju. V nasprotju s tem se na otoku v obliki solze (pa tudi kontinentalni Indijci, s katerimi delijo veliko navad) umivajo od nekdaj.

V nasprotju s tožbami moralistov - singalskih nič manj kakor naših -, da tradicionalna kultura razpada, nič ne kaže, da bi te navade izumirale. Pravilo glede rok je železno. Spreminjajo se podrobnosti, ker se prilagajajo novim okoliščinam; tako na primer na vsakem modernem stranišču namesto tradicionalne ročke najdete majhen tuš. Nekdo mi je rekel, da uporablja jedilni pribor samo zato, da bi ušel tej neizprosnosti, ne zaradi čistosti.

Če so bolezni, povezane z umazanijo, pri njih vendarle pogostejše kakor pri nas, so iz dveh razlogov. Oba sta povezana z javnim standardom. Eden je ta, da so v Evropi zvečali razdaljo od (svoje) umazanije še drugače kakor z nožem in vilicami. Imajo več zdravil in močnejša. Razvili so tudi druga sredstva, da se hrane ne dotaknejo prehitro, posebne načine pakiranja ipd. Vse to je seveda povezano s produkcijskim načinom, ne gre pa spregledati drobne koristi, ki jo imamo od tega: še naprej smo lahko umazani. Namesto sebe čistimo svojo okolico. Tu pa se že skriva drugi razlog.

V popolnem kontrastu s čistostjo ljudi na indijski podcelini je nasmetenost njihovega okolja. Kakor da ne bi šlo za isto kulturo. In res ne gre. Slednje je posledica uvoženih trendov. Izraz "nasmetenost" je morda premil, če se spomnimo katastrofe v Bhopalu. Gre za tipični proizvod mednarodnih korporacij, ki se izogibajo stroškom (čistilne naprave, odpadki), država pa jim streže s predpisovanjem nizkih dajatev in nizkimi proračunskimi postavkami. Tako je umazanija na vzhodu rezultat istega produkcijskega načina, ki omogoča zahodu, da se umazaniji izogiba. Tega bi se morali spomniti, kadar nas prime, da bi obsojali domačine, ker ne skrbijo za svoje okolje. Saj sploh ni njihovo. Že zdavnaj so jim ga odtujili.

Ta navidez dvojni odnos do čistoče torej nima nič opraviti s kulturnimi praksami ali vzorci, temveč je posledica kolonializma in globalizacije. Evropejci si razmeroma čisto okolje zagotavljajo tako, da proizvajajo odpadke na vzhodu, Azijci pa živijo (včasih dobesedno) med kupi odpadkov, ker nimajo nikakršnega vpliva na to. Zaradi številčnosti Azijcev je situacija težja kakor npr. v Afriki, a tudi populacijska eksplozija je posledica produkcijskega načina, ki zahteva delovno silo. V dvajsetem stoletju se je število prebivalcev in prebivalk Šri Lanke podvojilo, tako da jih je danes dvajset milijonov.

Ostajajo pa stereotipi o čistih in umazanih ljudstvih. Evropejci (seveda so tudi v Evropi velike razlike, a tu mislim bolj na prevladujoče predstave kakor na prevladujoče prakse) v zadnjem času stremijo k čistosti in se jim vsi, ki ne delijo tega prizadevanja, zdijo umazani, medtem ko so Azijci (vsekakor v obravnavanem predelu) že čisti in so z njihovega stališča umazani Evropejci (ki k temu šele stremijo).

Drugače povedano: v Evropi mislimo, da smo čisti, ker uporabljamo jedilni pribor, oni pa mislijo, da so čisti, ker se umivajo. Če upoštevamo temeljno logiko in vsakdanji pomen besed, jim moramo dati prav. Glede na to, da morajo kljub temu živeti med odpadki, medtem ko Evropejcem prav zaradi tega ni treba, pa bomo z njimi podelili tole temeljno izkušnjo: če imaš prav, to še ne pomeni, da imaš kakšno prednost pred onim, ki nima.