Kolumna / Bogdan Lešnik: Kultura sprenevedanja

Dan ali dva po izidu Mladine, v kateri sem pred štirimi tedni mimogrede, za ilustracijo, kako v Sloveniji delujejo "normalni demokratični mehanizmi", omenil sporne izide razpisov na kulturnem ministrstvu, je Delo objavilo pismo nekaterih literatov in knjižnih založnikov, ki so s stališča prizadetih ministrstvu očitali isto. Slišim tudi, da je ministrica ugodila pritožbam, in to ne le na knjižnem področju! Bolj zanesljive potrditve ne bi mogel dobiti.

Dvomim, da sem edini, ki ga spravi v dobro voljo, kadar neodvisni viri potrdijo kakšno njegovo misel, pa čeprav o polomiji, ki ni nikomur v veselje. A ko sem to omenil prijatelju, me je s hladnim glasom zavrnil, da so pravi problem slovenske kulture svete krave; naštel je Novo revijo, Cankarjev dom in Festival Ljubljana. Če bi njih kdo postavil pod vprašaj, bi mu ploskal. Pri tistem protestu pa gre samo za to, kdo bo zlahka prišel do državnega denarja, pri čemer so mu vsi kandidati enako antipatični.

Toda v danem primeru je šlo za pritožbo na konkreten razpis, ne na kulturno politiko kot tako. Tisto, kar je vpeljal moj prijatelj, ni bilo predmet razpisa, torej njegova "pritožba" sploh ne bi bila mogoča. Kultura politika se pač oblikuje na drugih mestih in po drugačnih mehanizmih. Vemo: kdor ima oblast, določa tudi "kulturno politiko" - kaj bo imelo prednost in kaj ne, kakšni bodo kriteriji itn. Če hočeš ukiniti tovrstne svete krave, moraš potemtakem najprej zamenjati oblast. Javni razpis pa je smiseln le, kadar vključuje kolikor toliko korektno presojo, ne glede na morebitne osebne simpatije in antipatije. Če bi radi zgolj razdelili denar "svojim ljudem", čemu se potem trudijo z razpisi, komisijami, točkovanjem in tako naprej, kar vse veliko stane in zmanjša že tako borna sredstva za programe? So oblikovali pravila igre - in v njih med drugim jasno opredelili konflikt interesov - samo zato, da bi jih lahko kršili?

Kakor koli, tudi to je "kulturna politika". Tudi po tem jo lahko presojamo, enako kakor po tem, koga ali kaj redi kot svete krave. A zadeva že na tej preprosti ravni kaže tako nenavadne poteze, da ne veš več, ali gre zgolj za skrajno brezobzirnost, kakršno si lahko privošči le oblast (s pomočjo svojih prisklednikov), ali pa je ta kulturna politika res slaboumna. Najbrž vsakega nekaj.

Jasno je, da te okoliščine ne kličejo k refleksiji, kaj šele samokritiki. Narobe, tu bi bila samokritika blizu samomoru. Edina pravilna, se pravi, preživetvena strategija vseh udeležencev v tej igri je sprenevedanje.

A vznemirilo me je nekaj drugega. Priznati sem si moral, da puščam "velike" pri miru (prav res - kot hindujske svete krave), pač pa me pritegnejo primeri, ki so na celostni sliki bolj obrobni. Kako to?

Morda zato, ker jih kratko malo bolje poznam kakor prve. Saj kakšen pa je v resnici moj odnos do privilegirane trojice? Nikakršen. Nove revije ne berem že od osemdesetih. Dolga leta ne hodim več v Cankarjev dom, ker dobim klavstrofobijo. Festivalovega programa pa sploh ne poznam, hočem reči, ne vem, kaj vse obsega, ali še kaj več kakor poletni festival, o katerem slišim, da ima kdaj pa kdaj ugledne goste, kot obiskovalec pa imam v spominu le neki davni nastop transvestitskega kabareta iz Berlina.

Povsem mogoče, da tako zlahka pristajam na te tri institucije zato, ker nisem njihov uporabnik. V nasprotnem primeru bi bil zanesljivo bolj kritičen. Tako pa niti nimam pravice, da bi bil - razen morda do Cankarjevega doma, ki bi mu lahko upravičeno očitali, da je nedostopen za klavstrofobične ljudi. A učinek je v vsakem primeru enak: ne poznam, torej nimam pravice soditi.

Toda tudi to je seveda sprenevedanje. Ta tendenca je tako zakoreninjena, da še opazimo ne, kdaj ji podležemo. V resnici sem z vsemi tremi v dosti intimnejšem razmerju, kakor mi je ljubo priznati, in sklep, da "nimam pravice soditi", mi še zdaleč ne onemogoča, da bi sodil.

Nove revije nam seveda ni treba brati, da bi bili deležni njene retorike, kaj šele njenih učinkov. Kaj niso njeni sodelavci (in kakšna sodelavka) tako rekoč povsem sami in lastnoročno izpeljali osamosvojitve Slovenije? Resda smo bili zraven in se ni zdelo čisto tako, a za nazaj je videti in slišati drugače. Zdaj lahko razumete, zakaj v resnici ne berem Nove revije - ne zato, ker bi me dolgočasila, temveč ker mi je postala odvratna.

Tudi s Cankarjevim domom imam kos skupne zgodovine. A kdo v Ljubljani (pa i šire) je nima? No, sam sem celo nekoč želel tja v službo, vendar sem si še pravočasno premislil. In pred skoraj dvajsetimi leti sem javno napovedal, da bo, če bo šlo tako naprej, vse kulturno dogajanje v Ljubljani samo še program Cankarjevega doma. Spet se nisem dosti zmotil. (Saj ni bilo težko uganiti, da se mastodonta ne bo dalo prehraniti drugače kakor na račun drugih kulturnih producentov.) S tem nočem reči, da je ta program slab, a to zdaj že ni več pomembno - misel, da moram pod zemljo, kjer se večinoma odvija, mi poreže vsako veselje.

Kar zadeva poletni festival, je stvar podobna. Tudi tu okoliščine ubijejo (v primerjavi s CD sicer dosti manj pogosto) željo. Kvazi elitizma in provincialnega snobizma, povezanega s takimi prireditvami, me je groza. Zato hodim Vinka Globokarja raje uživat na Metelkovo, med ljudi, ki poslušajo, kar je vredno poslušati, z odprtimi usti in strastjo; sicer pa tudi on sam raje nastopi na Metelkovi.

Zdaj boste rekli, da vse to pove več o meni kakor o kulturni politiki. Morda res. Vendar mislim, da je tudi moj odnos, ki sem ga poskusil v grobem opisati, njena posledica - in da ta politika že v svoji zasnovi spodbuja "kruhoborstvo", prilaščanje in izključevanje. Bistveni razlog, da puščam "svete krave" pri miru, je potemtakem v tem, da se izogibam konfliktu, v katerem niti teoretično ne morem zmagati, sam boj pa mi tudi ni v nobeno zadovoljstvo. Toda če tako doživlja in ravna večina tistih, ki bi morali biti kritični, potem se moramo pač sprijazniti s tem, da so take razmere - normalne.