15. 7. 2005 | Mladina 28 |
O skupinskih ritualih
Zakaj proslave s sodobno vsebino žalijo državljane in državljanke
Uršula Cetinski
© Arhiv Mladine
Državne proslave nas spremljajo že od otroštva. Kadar pomislim na proslavo, me spomin ponavadi preseli v viško osnovno šolo, kjer smo nadobudneži iz recitatorskega krožka vedno prispevali k prešernemu razpoloženju ob proslavljanju takšnih in drugačnih zmag. Spomnim se, kako sem v temno modrem krilu in snežno beli bluzi na odru sredi šolske jedilnice pogumno recitirala Kosovelov Rdeči atom, ki sem ga vsaj približno razumela šele kakšnih petnajst let kasneje. Danes me tolaži dejstvo, da je interpret celo boljši, kadar pojma nima, kaj govori, kot pravi Robert Wilson. Pri mikrofonu poleg mene je stal Lojzek, droben deček s čudovitim, mehkim glasom. "Bosa pojdiva dekle obsorej ..." se je razlegal njegov otroški, a že žametni glas, poln nežnosti in tankočutnosti, da nas je vse prisotne kar stisnilo pri srcu, še posebno slavistke. Prav nič čudnega ni, da je Lojzek čez nekaj desetletij postal odličen gledališki igralec Alojz Svete.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
