transnacional / Brane Kovič: Kolonizatorji

Iz časov, ko so se postavljali in utrjevali temelji moderne umetnosti, se spominjamo predvsem dveh krajev, kjer so se zbirali slikarji, ki so pomembno vplivali na nadaljnji razvoj likovne govorice in nakazali smernice, brez katerih ne bi bilo večine umetniških gibanj (vsaj) prve polovice preteklega stoletja: Barbizona in Pont-Avena. Barbizon, vas v bližini Fontainebleauja, so si izbrali predvsem krajinarji, ki so ob skupnem delu, pa tudi v dolgih razpravah in razmišljanjih nakazali prehod k impresionizmu (Theodore Rousseau, Jules Dupre, Charles-Francois Daubigny, Narcisse-Virgile Diaz de la Pena in še nekateri, z njimi sta prijateljevala tudi Camille Corot in Jean-Francois Millet), v bretonskem ribiškem mestecu Pont-Avenu pa je s Paulom Gauguinom, Emilom Bernardom in Paulom Serusierom nekaj desetletij pozneje zaživel cloisonnisme, slikarska smer, za katero so značilne ploskve čistih barv, "zaprtih" v sklenjene črne ali modre obrise; med njene izpeljanke lahko uvrstimo fauvizem in nekatere različice ekspresionizma (Roualt!) z vsemi pojavi, ki so jima sledili. V obdobju največjega razcveta slovenskega impresionizma pa se je med drugim kot "slovenski Barbizon" omenjala Škofja Loka, kjer so občasno skupaj slikali Jakopič, Jama, Grohar in Sternen.

Zgodovinskim, tako rekoč heroičnim pojavljanjem umetniških kolonij se je sčasoma pridružilo nepregledno število podobnih oblik druženja in skupinskega delovanja, dokler se ni v zadnjih desetletjih pojav izrodil v banalno, povsem neproduktivno "kolonizatorstvo", najpogosteje reducirano na nekajdnevno žretje in popivanje (jasno, da na račun gostitelja), sklenjeno z nekaj na hitro namalanimi podob(ic)ami. Odmiki od tega "pravila" so silno redki in vsa čast jim, a večinoma so rezultati tovrstnih srečevanj, ki jih na Slovenskem kar mrgoli (pa še nova se nenehno porajajo), dokaj borni, predvsem pa niso niti po naključju prelomni ali kako drugače relevantni, da bi bilo moč govoriti o kakršnemkoli kakovostnem prispevku k sodobni umetnostni konstelaciji. Banalnost in samozadostnost slovenskih likovnih kolonij še dodatno stopnjuje to, da na njih pogosto naletimo na ista imena, poleg gručice domačih "abonentov" na trdo jedro redno vabljenih ali kar iz navade pridruženih, bolj ali manj obskurnih mazunov iz sosednjih italijanskih in avstrijskih pokrajin, pa tudi takrat, ko v trop zaide kakšen bolj eksotičen udeleženec ali udeleženka, razveseljivih presenečenj navadno ni - nasprotno, tako kot se nekatere kolonije količinsko vse bolj širijo, njihovo kakovostno povprečje vztrajno pada, in to tako zelo, da začenjajo celo najbolj radodarni in nekritični sponzorji ter drugi dobavitelji materialov in pogonskega goriva (v obliki vsakovrstnih mesnin, mlečnin, žitnin in tekočin) prej ali slej zavijati z očmi in mrgoditi čela.

Pravzaprav sploh ni pomembno, ali se na kolonijah sproducirani artefakti prodajo, podarijo ali preprosto odnesejo domov, saturacija je tolikšna, da bi s kančkom cinizma prej lahko govorili o vizualni poluciji kot o bogatenju našega likovnega fundusa. Očitno ta situacija nekaterim godi, vsaj na videz se v likovni sferi ves čas "nekaj dogaja", intenzivno "mednarodno sodelujemo", obiskujejo nas "ugledni in priznani" tuji umetniki (če ob vsej domnevni slavi in pomembnosti doma nimajo kaj jesti - zaradi nedoumljive izjemnosti svojih ustvarjalnih nazorov, ka-li? -, jih bomo vsaj izdatno nahranili in napojili, da bodo v svojih okoljih nesebično "promovirali Slovenijo", kot bi si želeli in kot v svoji ljubi preproščini prav ob vsaki priložnosti ponavljajo izvoljenci ljudstva), mi pa pobožno upamo, da nas bo svet, ki mu tako na široko odpiramo vrata, nazadnje vendarle sprejel in povabil v svoja posvečena domovanja. Ne bi bil rad napačno razumljen, češ da zagovarjam nekakšen izolacionizem in domačijstvo, dejansko si želim čim več izmenjav v obeh smereh, vendar pod pogojem, da je kakovost najbolj zavezujoč kriterij, kajti le s premišljeno izbiro udeležencev in z jasno zastavljenimi cilji in smotri mednarodnih umetniških srečanj se lahko kaj premakne - tudi v glavah tistih, ki režejo kulturniško pogačo. Dokler tega prestopa ne bo, se bodo kolonizatorji slovenski naivnosti in nezahtevnosti le potuhnjeno posmehovali in deželo "promovirali" kvečjemu s pritegovanjem dodatnih osebkov k zastonjkarskemu prenajedanju in nacejanju, ne glede na to, koliko "prefinjenih tenkočutnosti" in "nemirnih duhov" bo kakšna Angela ali Franca odkrila v produktih razposajenih umetnjakarjev.