transnacional / Miha Zadnikar: Socialni kapital (2)

Kar zadeva medosebna razmerja (in raje govorimo o razmerjih kakor o odnosih: ko da gre "zares" in zmerom za nič manj kakor "razmerja moči"), obvelja dvoje praktičnih življenjskih teorij. Po prvi za uspešno razmerje obstoji skupna "ideja", povsem oprijemljiva skupnostna volja, ki se po navadi kaže skoz močan (vzajemen; komplementaren; skupen) interes. Osebno zainteresirano se potem, čez čas in naposled, takšno razmerje tudi zaključi. Takšno razmerje spravlja skupaj tako imenovane sorodne duše, ljudi iz istega okolja; narava tega razmerja je izrazito endogamna. Po drugi teoriji pa se razmerje sproži in obnese zgolj tedaj, kadar se začne s "temeljnim nesmislom" in potem zaplava v neznano. Za tako vrsto razmerja je značilno, da združuje na videz povsem nezdružljive, navznoter pa (začasno) kompatibilne osebke, stavi na nekaj, kar najprej še najbolj spominja na zaljubljenost in zatorej tvega hude čustvene pretrese. Eksogamija; kulturno nesoglasje; razlike; razredni boj - to so glavni faktorji, spričo katerih takšno razmerje enkrat navsezadnje lepo odmre.

Tukaj nas ne zanimajo intimni nasledki omenjenih dveh tipov razmerij. Oziroma drugače: intimni nasledki takšnih razmerij nas zanimajo, samo če in kadar intima ni njihova prioriteta. Govorimo namreč o politiki. Tudi intima, kot vemo, zahteva še in še vsakdanjih političnih ukrepov, političnih ravnanj, toda zanima nas politično izhodišče; politika kot izhodišče. Direktneje: ne zanima nas, kako reagirajo "doma", v intimi, če iz političnih razlogov pustimo službo, pač pa nekaj drugega, obratnega, natanko tisto, pri čemer se najdemo v intimi "enega". Domnevajmo, da smo to ali ono delo sprejeli s političnim veseljem in ga potem tudi opravljali z vso politično odgovornostjo. Sčasoma pa se je pripetilo nekaj, kar ni ustrezalo naši politiki in nas postavilo v precep. S tem smo takoj v precej nepopularnih vodah, kajti prebivalstvo, ki danes jemlje delo, to počne v glavnem iz golih ekonomskih razlogov oziroma iz prestiža; iz egotripa. V razmerje stopa brez kakršnega koli političnega razmisleka, prav podobno kakor gre brez kakršne koli politične volje, denimo, na volitve ali na referendum. Rezultati volitev ali referenduma imajo zatem sicer opazne, lahko celo hude politične učinke, toda volivsko izhodišče je bodisi apolitično ali pa je spolitizirano kot zaseben, individuiran interes. Temu pravimo korupcija (politične) volje. In vsakršna, tudi politična volja je h korupciji seveda nagnjena bolj ko bi si to "mislila" zavest. Dobro namreč vemo, kako klavrna reč je človeška zavest.

Indikativno je, da se v takšnih primerih (med zapuščanjem "delovnega mesta"; po odpovedi sodelovanja) streže z "ideologijo", češ da ravnaš iz "ideoloških" razlogov; iz "ideoloških" nagibov. Težko si je zamisliti bolj ideološki diskurz od takšnega; ideologija seva par excellence svojo ideološkost ravno v trenutkih, ko se sami odločamo naravnost politično; brezkompromisno; s takšno ideologijo stranka na oblasti dokazuje svojo politično strategijo: brisanje zgodovine; ukinjanje drugih opcij; zameglevanje vsakršnih možnih razmerij. Na svetu sta dve vrsti ljudi, eni so politični, drugi pa se v razmerja spuščajo kar tako, ne glede na politiko. Pri tem vedno obvelja Brechtova maksima. Ko so mu očitali, češ da o tem in onem človeku govori lepo, ker je pač njegov prijatelj, jih je Bert ostro odvrnil, rekoč: "Nikakor ne, prav obratno je: z njim sem postal prijatelj zato, ker je v redu človek." Zdi se, da se bo socialni kapital vedno napajal med dvema strogo ločenima pristopoma. Kar se tiče razmerij, bo zadeva še nadalje nerešena in izrazito črno-bela. Z vsemi vrednotami vred je padlo tudi posebno spoštovanje do človeka, ki ima družino, pa je vseeno tako pogumen, da iz političnih razlogov zapusti delovno mesto. Vladajoča ideologija nam, z druge strani, na vsakem koraku narekuje, da moramo razumeti vsakogar, ki vztraja na delovnem mestu, pa čeprav se zaveda, da mu je novega šefa vsilila umazana, povsem osebna igra medsebojnih koristi. Ne moremo pa si kaj, da bi v takšni konstelaciji razmerij kaj manj pomilovali osebi, ki vztrajata v "intimi", čeprav ju ne druži kaj več kot medsebojni dogovor o vzajemnem izkoriščanju.

"Talent? Vprašanje. Pridružite se pravi kliki," je svetoval vrli Balzac. V mesecih ko hkrati doživljamo ZDA osemdesetih let prejšnjega stoletja (ulične posebnosti) in Balzacov Pariz XIX. stoletja (živalska razmerja), ugotavljamo, da daljica med vladajočim političnim razredom in dogajanjem na cesti ni bila nikdar krajša. Vohljači UDBe nikakor niso bili tako blizu centralnemu komiteju. Med red necks, ki se zdaj s svojimi hlinjenimi familijami šopirijo po pločnikih, in klikami, ki majejo strukture na RTVS, Delu, v Kinoteki . ..., pa je korak prav majhen. Smo na dobri poti, da se nam pripeti Slobodan Milošević v lokalni različici. Z veseljem razširjamo paniko, zakaj indici, načini in metode so osupljivo podobni. Saj še pomnite? Mentaliteta vlade iz zapora 1988 prav zdaj prehaja v odločilno leto 1989. Teren za mite in mistifikacije je pripravljen, arzenal vladnih ukrepov pokraden, tudi od anarhistov, anarhistk, da ne bo pomote. Odcepitev države, kot bomo videli v kratkem, je bila docela nepotrebna in odveč. Radiu Študent svetujemo, naj se čimprej spremeni v organ la B-92. Pa še kot tak bo kvečjemu "koristen".