Kaj reči, zakaj in kdaj

Obstajajo pojmi, o katerih velja bolje razmisliti, ko jih spustimo v promet

Mladina 39 | 1. 10. 2001

Ko se je ameriški predsednik, po prvih najnaravnejših erupcijah svojega teksaškega bitja, ob pomoči najboljših piscev govorov z nastopom pred kongresom uvrstil med državnike, pri katerih so odkrili nadarjenost za govorništvo, smo opazili skoraj neopazen, vendar pomemben terminološki obrat. Ko je Bush terorizem primerjal z glavnimi zoprnijami, s katerimi se je soočala demokracija v zadnjih sto letih, je navedel fašizem, nacizem in - totalitarizem.

Nemogoče je, da je bila to napaka. Po vseh kanonih dosedanjega zahodnega mišljenja bi moral biti zraven tudi komunizem. Kaj se je zgodilo z njim?

Ali je lahko tako hitro - od njegovega zloma v Rusiji je minilo šele desetletje - pozabljen? Ali pa so razlogi za njegovo sramežljivo prikrivanje s pojmom totalitarizma povsem pragmatični? Zakaj bi v veliki ofenzivi zbiranja vsakršnih zaveznikov pri oblikovanju antiteroristične koalicije na primer užalili Kitajsko?

Kakorkoli že, tragedija zadnjih tednov - New York in Washington je še nista preživela, vsi pa smo prežeti s tegobnim premišljevanjem o še strašnejših oblikah terorja - postavlja na tehtnico tudi terminologijo. Nekaj je pri tem izrazito ameriško.

Ameriška je seveda tista z Divjega zahoda uvožena prisega, da bodo Osamo bin Ladna našli "živega ali mrtvega". Besede so prevzete iz tradicije, s katero smo se, zahvaljujoč Hollywoodu, vsi neozdravljivo seznanili, vendar je ne bi uporabili. Ne bi bilo neke posebne koristi, če bi tega gospoda (Bush njega in njegove imenuje tudi folks, torej, recimo, tipe) našli samo mrtvega. To bi bil udarec preiskavi, s katero bi se svet - od Amerike do Rusije - želel dokopati do korenin zla.

Vendar se ne bi preveč oziral na zaletavo uporabo tradicionalnih izrazov, ko gre za nacionalne, v tem primeru ameriške osnove. Poglejmo, na primer, pretirano zgražanje islamskih čistuncev zaradi Bushevega omenjanja "križarskih pohodov" (crusade).

Seveda je res, da pojem zbuja boleče spomine na križarske vojne okrog Jeruzalema. Vendar to ni nič bolj strašno kot naziv organizacije, ki naj bi stala za ljudmi, kot je bin Laden! Lepo vas prosim: "Mednarodna islamska fronta za svetovno vojno proti Židom in križarjem".

Bistvo je tako preprosto. V ameriškem vsakdanjem besednjaku je pojem križarska vojna navaden in pogost, kot da rečemo dober dan. V Ameriki, na primer, se izvaja križarska vojna proti kajenju.

Tako je tudi z neko drugo besedo, obremenjeno z gromoglasno usodnostjo, ki v Ameriki nima globljega pomena: revolucija. Revolucije se dogajajo vsak dan, brez barikad in krvi. Revolucije v modi, zabavi, vedenju, vzgoji otrok. Ko je Warren Beatty posnel film Rdeči, v katerem pojejo Internacionalo, je bila ta pesem Pariške komune nekaj tednov hit na newyorških ulicah.

Revolucija je bila po ameriškem razumevanju tudi hitra hrana, skupaj z McDonaldsom.

Imejmo v prenekateri taki stvari razumevanje za Ameriko; brez njenega prispevka k sodobnemu besednjaku ne moremo živeti. Branimo ta njen besednjak, ki postaja tudi naš. Do neke mere.

Kajti stojimo na spolzkih tleh. Obstajajo pojmi, o katerih velja bolje razmisliti, ko jih dandanes spustimo v medijski promet. No, tudi oni so plod izjemnih okoliščin, ki jih moramo razumeti. Vendar, niti za neposredno niti za daljno prihodnost svetovnih odnosov ne bi bilo dobro, če bi se držali formule: če nisi z nami, si s teroristi.

Poskušal sem se spomniti, kdaj sem že slišal to tezo. Seveda, tista pesem Vladimirja Majakovskega z udarnimi besedami: "A tisti, ki danes ne poje z nami, je proti nam!"

Ubogi Majakovski! Morebiti je ravno ta izmučeni verz vzpodbudil njegovo poznejšo odločitev, da si vzame življenje. Tu je seveda tudi Informbiro (beseda, mlajšim generacijam že neznana), ko so na Goli otok poslali tudi tistega, ki se sicer ni "izjasnil za Sovjete", vendar je mrmral, da bi "preden zavzame stališče, rad še malo premišljeval".

Tu je tudi občutljivost stališča, da bi vsako nacijo, ki ne bi z vsem srcem sodelovala v antiterorističnem pohodu, veljalo imeti za "sovražni režim". In tisti postulat, tudi z ameriškega klasičnega zahoda: "najprej streljaj, potem premisli". Najnovejši obrati v pripravah na lov na bin Ladna resda kažejo, da se ameriški vrhovi oddaljujejo od poenostavljenih formul in se sprijaznjujejo z melanholično nujnostjo, da proti terorizmu uporabijo metodo dolgotrajnosti, drugače ne gre.

Slavnega skladatelja nerazumljive glasbe Karlheinza Stockhausna bomo z njegovim vzklikom, da je rušenje WTC-ja "največje umetniško delo, ki si ga lahko predstavljamo v vesolju", postavili ob Nerona, ki je doživljal pesniške orgazme ob prizorih gorečega Rima.

Kar pa zadeva zaveznike Amerike in vse tiste, ki se jim pridružujejo v tem pretresljivem trenutku, jih bomo čez določen čas vprašali, ali so "še vsi Američani" ( kot se postavljajo zdaj po zgledu tiste Kennedyjeve "Ich bin ein Berliner!").

Neke stvari naj nam bodo jasne. Ne spreminja se samo svet, ampak tudi vsebina in uporabnost pojmov. Ko so se udeleženci srečanja v Kyotu ukvarjali z dovoljenimi količinami ogljikovega dioksida, je ameriški predstavnik v navalu iskrenosti vzkliknil, da ne bo nikoli podpisal sporazuma, ki bi ogrozil "ameriški način življenja". Podobno kot marsikaj drugega tudi ta način ne bo stal kot večni spomenik nacije, rojene, če se ne motim, pred 225 leti. Nekateri popravki bodo vneseni tudi v to. V korist sveta in Amerike. Navsezadnje je od 11. septembra ameriški način življenja že nekoliko drugačen.