pod črto / Jurij Gustinčič: Nacionalna DRŽAVA? Pa še kako!

Vprašanje je, ali lahko z nekim pretresljivim dogodkom pojasnimo velike svetovne procese.Vendarle bomo, malo teatralno, rekli: drama 11. septembra je oživila moč nacionalne države. Nobene globalizacije, nobeni čudeži komunikacij je ne morejo pogoltniti.

Globalizacija seveda ni od včeraj. V najskromnejšem primeru se je začela z odprtjem prve železniške proge v angleški provinci pred 170 leti. Nacionalna država ni bila oslabljena - niti z uvajanjem parnih strojev, niti s polaganjem kabla po Atlantiku, niti z letalskim prometom, tudi z internetom ne. Ravno narobe.

Po navadi smo se smejali Rusom, njihovemu zgodovinskemu priklanjanju vsemogoči državi. Besedno zvezo "državni pomen" - gosudarstvennoje značenje - so mnoge generacije Rusov izgovarjale z vznesenim strahospoštovanjem. Putin ni drugačen.

Ko Američani rečejo "ameriški narod" - tako vedno vzklikne vsak senator, pa tega nikoli ne zamenja z nepatetičnim nazivom Američani -, tudi mislijo na državo in na z njo povezan nacionalni interes.

Šele zdaj pa Država v ameriških ustih dobi odkrito "državni pomen", ki ga občudujejo Rusi. Kateri senator bi še imel pogum ponoviti znamenito formulo republikanske desnice, da je "najboljša tista država, ki je ni" (the best government is no government)? Seveda se je v tej formuli vedno skrivala hinavščina. Zdaj formulo zavračajo tudi tisti, ki so v njej videli neponovljivo ameriško prednost.

Evropa ne zaostaja, ker je vedno mislila drugače. Bati se, da bi zaradi antiterorizma, na primer, kdorkoli pomemben še dajal v nič državno in s tem povezan nacionalni interes, je povsem brezpredmetno.

Država in z njo povezan nacionalni interes sta svetu potrebna tudi v času globalizacije. Še več, slednja bo zahtevala še bolj organizirane nacionalne države. Kdo bi sicer učinkovito uresničeval namere tistih, ki stojijo na vrhu globalizacije? Kdo bi pametno zbiral davke, kdo bi skrbel za fiskalno, pa tudi politično stabilnost, če ne nacionalna država, ta matica pripadnosti?

Lahko bi le napovedovali, da moč države ni taka, kot je bila videti pred stotimi leti. Mogoče bo bolj podobna omejeni lokalni oblasti kot nacionalnemu absolutu. Dobre analize bi pokazale, da je v mnogih primerih že dolgo tako, prej ko je prišlo do sedanjega razvoja stresnega povezovanja sveta.

Smo še zlasti priče iskanju nacionalnega prestiža , v tej novi, morebiti ironični obliki, pri tako imenovanih silah srednje velikosti, kakršne so Francija, Nemčija, Britanija. Tudi Japonska? Zanimivo je, da nobena od teh sebe javno ne imenuje velika (samo Helmut Kohl, enkrat), ampak se strinjajo, da so, no, srednje.

Vendarle so Chirac, Schroeder in Blair s svojo tajno večerjo , brez navzočnosti Evropske unije , nenadoma smelo izpostavili načelo države, svojega nacionalnega interesa, ko iščejo priložnost, da povzdignejo sebe, da postanejo - pod splošnim okriljem Busha - subjekti, ki imajo nekaj, kar drugim ni dano.

Celo živčnost Silvia Berlusconia, ki ni takoj vključen, po dobrem starem receptu atlantskih zaveznic, da Italijo trepljajo po ramenu, vendar malo tudi dajejo v nič, rabi poudarjanju njegovega "državnega pomena", njegovega nacionalnega interesa - v večini primerov malo meglen pojem , ki svojo vsebino včasih spreminja.

Kaj pa Poljska? Nacija, ki je v Varšavi ravno zbrala vso srednjo in vzhodno Evropo. Izredno slavnostno. Samo gesta za antiteroristično koalicijo in Ameriko? Da, vendar v globokem, jasno razumljenem nacionalnem interesu, da se država povzdigne ravno v trenutku, ko pred vrati Evropske unije lovi sapo. Poskusite - po "varšavskem koncertu" - kot članice sprejeti bolje pripravljene kandidatke, Poljske pa ne! Poljske, ki jo tako pomembno nagovarja Bush, predsednik države z desetimi milijoni prebivalcev poljskega rodu.

Zunanje zveze in združenja, v katera je nekdo včlanjen, ali se pripravlja na članstvo, pravzaprav niso najpomembnejše, ko gre za državni ali nacionalni interes. Ne vem, ali lahko v Ljubljani kdo prepričljivo označi naš nacionalni interes. Nekateri na primer iskreno mislijo, da ga lahko ohranimo, ko slovenskemu prevzemu sedmega pomola v Trstu bravurozno sledi italijanski prevzem banke v Kopru (podpisani ni med njimi). Ali lahko jasno označimo prednost članstva v Natu pred - ne nujno nevtralnostjo, kajti ne biti v Natu ne pomeni nujno nevtralnosti?

Prednosti priključevanja niso tako očitne, če se razmišlja s hladno glavo. Slovenci bi radi bili v katerikoli atlantski, evropski ali kaki drugi skupnosti (da je le "zahodna") preprosto psihološko. Ne moremo si predstavljati, da smo sami. Tisoč let z Germani in več kot pol stoletja z južnimi Slovani je pustilo svoj pečat.

Vse drugo je odprto. Možno je, da bi bila Slovenija v Natu bolj zaščitena pred zunanjimi nevarnostmi, čeprav je danes težko predvideti, od kod sploh - v vojaškem smislu - lahko pridejo. Ravno tako je mogoče, da bi napad ali pritisk neznane sile, bodisi da je sama v zvezi (trenja med Grčijo in Turčijo) bodisi da ni, pokazal, da je naše članstvo prej breme kot zagotovilo varnosti. Zavezniki v Natu nas lahko prisilijo, da popustimo še bolj, kot bi bili pripravljeni, samo da pokažemo čredniško disciplino. Morebiti bi se manj zahtevalo od neke nevtralne ali nepovezane države.

To je nerešljiv problem nacionalnega interesa! Vseeno. Dobro je vedeti, da obstaja. Ali da ga je treba najti. Danes se ga vsi držijo. Vsi si želijo spet krepiti nacionalno državo.