pod črto / Jurij Gustinčič: Ogroženost

Zlahka rečemo, da sta si ruski in ameriški značaj podobna. To je težko dokazati, razen če beseda ne teče o širini države (stepe-prerije) ali o širini življenja. Zdi se mi, da sta si najbolj podobna ravno sedaj. Gre za vladanje, za nadzor nad ljudmi.

Značilnost življenja, ki jo po 11. septembru poskuša razviti ekipa Busha mlajšega, je pravzaprav ta, da v ljudi naselijo čim močnejši občutek ogroženosti. Med Rusi je bila navzoča že stoletja, ogrožene so se počutili že takrat, ko jih je v 16. stoletju obiskal naš baron von Herberstein.

Za Američane je ogroženost nekaj novega, vendar, kot tudi v ruskem primeru, postaja vseobsegajoča. Temu občutku je vse bolj podrejena organiziranost življenja. V ruskem primeru zadnjega stoletja so ogroženosti žrtvovali revolucijo. V ameriškem primeru žrtvujejo velikanske kose demokracije.

Rusi so pri tem dosegli vrhove, ki jih Američani, vedno prežeti z demokracijo, ne morejo doseči. Rusom so - da o Stalinu niti ne govorim - v času Hruščova vsadili spoznanje, da bo Sovjetska zveza sicer premagala svet, in jim vsilila socializem, vendar so na poti strašne prepreke, predvsem neovrgljiva okoliščina, da je država smrtno ogrožena. Tega naj nihče niti za hip ne pozabi.

Nekoč so me, med vojno (tisto, ki je že pozabljena in jo prikazujejo na Discoveryju), privedli na policijsko postajo. Potniki na podzemni železnici so opazili, da berem knjigo v latinici - neposredna podobnost s Herbersteinovimi časi!

Ogroženost je postala glavna oznaka družbene primernosti. Če se niste počutili ogroženo, niste bili dober državljan.

Pol stoletja pozneje - kdo bi to pričakoval - tako rezonirajo propagandisti Bushevega tabora. Amerika je ogrožena. Če kdo tega ne čuti, naj samoanalizira svojo primernost.

Z besed se, v tem zapoznelem ameriškem primeru, energično prehaja k dejanjem. Zbignew Brzezinski, ameriški Poljak (ki je za ameriško državljanstvo zaprosil šele pri 27 letih), meni, da je treba ogroženosti Amerike stopiti na rep že daleč stran od njenega praga. V Evropi! Naj se ameriški predstavniki nastanijo v vseh ustanovah Evropske unije, evropski predstavniki v ameriških ustanovah pa najbrž ne pridejo v poštev, ker je ogroženost majhna - Evropa bi bila ogrožena le, če bo najprej zadeta Amerika.

Po evropskih pristaniščih pa sicer že sedijo ameriški cariniki in preiskujejo nevaren tovor na ladjah, ki potujejo na zahod.

Ameriški veleposlanik v Ljubljani, vemo, zavzema položaj kot nihče drug. Naravnost oblegajo ga z vabili na slavnostna srečanja in veselice. Z drugimi veleposlaniki ni tako. Če smo iskreni, tega ni zahteval, glede tega je povsem nedolžen. Mu pa najbrž godi, da je našel državo, kjer tako pojmujejo pomen, s tem pa tudi ogroženost njegove domovine.

Nisem človek, ki bi se počutil posebej ogroženo. V otroštvu me je bilo resnično strah le kateheta. Imel je vso pravico, razumljivo, da je bil neusmiljen: nisem znal na pamet očenaša in nikoli se ga tudi nisem naučil. Mnogo pozneje, v New Yorku, me je ogroženost mestnega življenja prisilila, da sem se naučil, kako je treba hoditi po ulici, da se izogneš napadu, po kateri strani ulice, kdaj in s kakim izrazom na obrazu (to negotiate a street).

Pred tem sem si v Moskvi prislužil prezir dekleta, ki ga ponoči nisem pospremil do vhoda v njeno hišo. To so bili časi uličnega banditizma, nevarno je bilo hoditi sam, še posebej za ženske. Spremljanje dekleta je bilo sopomenka za zvestobo osebi, ki te zanima. Ni spremljanja, ni ljubezni.

Zdaj ljudi po vsem svetu privlačijo nove vrste ogroženosti. Denimo, jezikovne. V Kaliforniji so vznemirjeni zaradi nevarnosti, da po španščina izpodrinila angleščino (nekateri Nešpanci so tega sicer veseli). V Franciji se panično, vendar brez uspeha zoperstavljajo poplavi amerikanizmov.

Mi smo v glavnem ravnodušni. Ne zanima nas posebej niti to, kako se bo ohranila naša manjšina v sosednjih državah. Imamo jo za slepič. Lahko živimo z njim, lahko pa tudi brez njega.

Nekoč se slovenska dekleta na Primorskem niso poročile, dokler niso našle slovenskega partnerja. Da bi vzele Laha? Nikakor! Danes Lahi, kot slišim, visoko kotirajo.

Slovence tam imenujemo zamejske. Ko bomo vstopili v Evropsko unijo, jih najbrž ne bomo niti opazili. Kakšne ogroženosti zaradi izginjanja manjšin ne čutimo. Srečen narod smo.

Zdi se mi, da ogroženost vse bolj spada med značilnosti velikih narodov. Točneje, večji kot si, bolj si ogrožen. Vse, česar se lotiš, nosi v sebi zametke morebitne nove nevarnosti.

Najboljši primer je zmagovito osvajanje Iraka. Ne le, da se ameriški, pa tudi britanski vojaki (ki o Iraku vedo malo več) srečujejo z namrgodenimi obrazi, ampak nanje tiho in zahrbtno vsak dan nekdo strelja. Danes eden, jutri dva mrtva, in tako bo to šlo, kot bi rekel Kurt Vonnegut.

Najhuje je z demokracijo. Kaj bo demokracija - osnovno pravilo ameriškega delovanja po svetu - prinesla Iraku? Prinesla bo prevlado populističnega islama. Prepoved alkohola. Prepoved nezakritih ženskih lic in glav. Smrtno sapo šeriata.

Bojda si želijo, da bi v Iraku prevladovale večine. No, saj bodo.

So pa tudi ogroženosti, ki jih nihče drug ne more odpraviti, če prej ne spremeni bistva lastnega vedenja. Če Amerika ne bo storila tega, se bodo Izraelci in Palestinci tolkli še naslednjih sto let. Ni jasno niti, kaj bo med Albanci in Srbi, prebuja se tudi Baskija.

Ne bom olepševal take slike, čeprav je lahko predpisovati zdravilo za nacije. Nekaj osnovnega je jasno. Ogroženost je, kot je bila tudi v Stalinovih časih, misel vseh največjih centrov moči. Njej je posvečeno največ pozornosti. Radi bi nas naučili, da bi nas bilo strah vsega nenavadnega, oddaljenega, tujega. In na koncu, da bi se bali drug drugega.