pod črto / Jurij Gustinčič: Novega stoletja ni

Pravzaprav pa lahko, po samo treh letih, mirno ugotovimo, da novo stoletje ne obljublja skoraj nič novega.

Devetnajsto stoletje se je, grobo rečeno, rodilo iz francoske revolucije in je, lahko rečemo, vijugalo v njeni senci.

Dvajseto? Vsa tehnologija, ki nam je danes na voljo, je iz tega stoletja. To je bilo tudi stoletje ideoloških ekstremizmov. In njihovega zatona. Ah, da, dvajseto stoletje je ustvarilo svetovno organizacijo, najprej Društvo narodov, potem pa Združene narode.

Slednji so prehod v novo stoletje nekako preživeli, ampak kako! Stoletje se je komaj začelo, pa so se Američani, ki so botrovali svetovni organizaciji, odločili, da je ne potrebujejo, da jim je, pravzaprav, v napoto. Stoletje se je dobesedno začelo s hladno izjavo, da Amerika vse najbolje zmore sama.

Težave v Iraku - ko tole pišem, se je število umrlih ameriških vojakov po zmagi povzpelo na 106 in zagotovo bo še zelo raslo - so ideologe ameriške veličastne osamljenosti prisilile, da se malo umaknejo, še več, da živčno zbirajo svet, da bi jim pomagal iz peščenega močvirja, v katerega so se brez premisleka podali in v njem obtičali. Da pomagajo toliko, kolikor je Ameriki trenutno potrebno. In niti trohice več. Poveljevanje vojski - in svetu - želi Amerika obdržati samo zase.

Vse, kar je povezano z iraško pustolovščino, se je začelo z mislimi prejšnjega stoletja in nam je dobro znano. To stoletje in premoč Združenih držav Amerike nam nista prinesla ničesar, kar bi bilo kolikor toliko izvirno.

Z unilateralnostjo so se ukvarjali tudi Italijani in Nemci. Poglejmo taborišča za posebej diabolične nasprotnike, ki ne nosijo uniform, zato zanje ne veljajo ženevske konvence.

Hitler ni nikoli menil, da mora glede partizanov ali članov odporniškega gibanja ravnati v skladu s kakršnimikoli pravili. Rekel bi, da je Guantanamo pravzaprav izpopolnil metode popolne anonimnosti zadrževanja "sumljivih". S tistih, ki jim je prišel v roke, je pojem "terorista" snel še zadnje sledove spoštovanja človekovih pravic.

In potem samobitnost, sredi globalizacije. Kot zaščitnica samobitnosti, tiste nacionalne, izstopa Evropska unija. Tako se bodo v Bruslju množično prevajali dokumenti in govorilo se bo v dvajsetih in več jezikih. Je smisel samobitnosti v tem?

V moji širši družini, primorski, so pred sto leti vsi govorili enako tekoče slovensko (ta jezik so posebej gojili, družina je prispevala tudi enega pisatelja), italijansko in avstrijsko nemško. Jeziki niso motili drug drugega. Danes je položaj veliko bolj primitiven. Vsi so se vrgli na angleščino, vendar jo večina govori odsotno, pomanjkljivo in suho. Ja, angleščina iz naših ust zveni primitivno.

Evropska unija bo skrbela za formalno samobitnost, hkrati pa z naslajanjem birokratov zožuje prostore nacionalne svobode, ko uvaja na tisoče skupnih diktatov, nad kakršnimi smo se zgražali, ko je tako deloval sovjetski sistem. Roko na srce, za časa Jugoslavije smo skrbeli za nacionalno samobitnost, da nas ne bi pogoltnile srbske besede kot gužva, valjda, kobajagi, kao in druge.

Rešili smo se Jugoslavije, tiste srbske besede pa se dobro držijo v današnjem slovenskem pogovornem jeziku, dodali smo jim le še nekaj ameriških. Lepše od ameriških imamo le še izposojene kletvice, vendar se tudi tu držimo "obscenih" Vuka Karadžića.

Pustimo jezike. Kaj je, globinsko, s samobitnostjo? Želja, da bi to neulovljivo zadevo ohranili, se je očitno iz prejšnjega stoletja prenesla v to, le da se je polje, na katerem poteka bitka, razširilo in zajelo ves svet.

Na to ne mislijo več samo "majhni" narodi - kaj sploh pomeni biti majhen; so Poljaki veliki samo zato, ker jih 35 milijonov? Tudi "veliki" jemljejo samobitnost resno, vsak na svoj zgodovinski način.

Pred kratkim smo dočakali dokaze stanovitnosti v načinu, na katerega na nas gledajo sosedje Italijani. Kako vztrajni in edinstveni so!

Da bi skrajna desnica hotela pod okrilje Rima - ali Padanije - vrniti vse do rapalske meje, ni čudno. Da si napredni tržaški politik, nekdanji župan iz družine izdelovalcev odlične kave, Illy, želi regijo Evropske unije, v kateri bi se kos Slovenije točno pokrival z rapalsko mejo, priča, da mnogo tega iz zgodovine ne bomo mogli pozabiti niti z vstopom v Evropsko unijo!

Obstajanje unije je v nekih stvareh brezpredmetno. Italija je Italija. Italija ni pozabila slasti rapalske meje. Nežno je pozabila, da je Mazzini pravo mejo s Slovani videl na - Soči.

Samobitnost? Obramba te čudne stvari šele prihaja. Kaj pa suverenost, kaj pa to? Kaj pa enakost nacij, medtem ko Nemci, Francozi in Britanci ustanavljajo svoj klub gentlemanov? Kaj pa enakopravnost bogatih in revnih, o čemer so v drugi polovici prejšnjega stoletja govorili na dveh posebnih zasedanjih generalne skupščine Združenih narodov - brez kakršnegakoli uspeha - in sedaj na vrhu v Cancunu - spet neuspešno?

Vstopili smo v novi čas. Naj živi novi čas. Dobro ga poznamo od včeraj.