Kolumna / Jurij Gustinčič: Junaštvo preživeti

Vsakdo mora preživeti, nekako. Tudi tisti, ki so nad drugimi. Ni čudno, da sta se na udaru kritike, pod katero je tako rekoč podpisana vojska dvajset tisoč bruseljskih birokratov, znašli dve vodilni sili evropske integracije, Nemčija in Francija. Poleg Belgije, ki je majhna, nekoč pa je bila velika sila (Belgija je ta, ki bo najbrž pogoltnila Novo Ljubljansko banko).

Nemci in Francozi naj bi sestavljali skupino za "večje hitrosti" v Uniji. Tudi mi bi bili radi tam. Teh večjih hitrosti, vidimo sedaj, drugi ne bi smeli postavljati pod mikroskop. Manjša ali večja odstopanja od domenjenih skrajnih meja zapravljanja bi se morala razumeti kot pravica velikega, da dela malo po svoje, ne tako kot vsi drugi.

Če pogledamo tako, normalno človeško, potem se pravzaprav sprašujemo, ali ni želja po pravici do večjih hitrosti samo paravan, izza katerega kuka strah, da je večja hitrost tako ali tako nemogoča, zato se je pred očitki toliko bolj treba zaščititi z opozarjanjem na svoj naravno višji položaj.

Vse na tem božjem svetu je strah. To se prikriva tudi s trkanjem na prsi. In z "naravnimi" pojasnili kake nepravilnosti.

Tako je od bogve kdaj. Česa vsega v zgodovini niso prikrili - v prepričanju, da je to, recimo, v interesu nacije! Američani v šolah svojim odraščajočim generacijam ne povedo, da je eden očetov nacije, Benjamin Franklin, v kongresu grmel proti sprejemanju Židov, teh "krvosesov". Ali da so v ameriški revoluciji brez sojenja obesili šest tisoč lojalistov - takrat ogromno število! Francozi radi opisujejo padec Bastilje, redko pa omenijo grozoviti pokol v Lyonu, ki ga je vodil Fouchet.

General Mladić je za veliko število Srbov še vedno gentleman-vojak, za porazno število Hrvatov se pokol Srbov v Gospiču ni zgodil. Avstrijci niso bili navdušeni nad Hitlerjem, Rusi niso množično posiljevali Nemk (in svojih sodržavljank).

Pri nas je sedaj brez ugovora sprejeta formulacija, da plebiscit leta 1991 ni bil samo o samostojnosti, ampak tudi o neodvisnosti. Zanimivo, to govorimo v trenutku, ko bomo neodvisnost utopili v evropsko integracijo. In tako naprej, brez konca.

Predsednik Bush je najprej izvojeval, neverjetno hitro, zmago v Iraku, potem pa so, tudi neverjetno hitro, prišle take težave, da zdaj o Iraku govori manj, zato pa plavajoč v grandioznem zunanjem dolgu, največjem v svetovni zgodovini, napoveduje nove polete na Luno in poselitev Marsa. Cena ni pomembna, saj gre za znanost . Zajezitev nezaposlenosti v ZDA tudi ni pomembna, ko gre za prihodnost znanosti.

Življenje pa prežema epidemija strahu, ki nam ga svetovni mogočneži preprosto vsiljujejo kot nekaj skoraj normalnega. Glavna naloga državnega aparata, še posebej v ZDA, postaja poudarjanje vse bolj nezajezljivih nevarnosti, da nas doleti katastrofa. Sama misel na katastrofo je vgrajena v človekovo vedenje kot obstojen pojav.

Zdravniki so o katastrofalni bolezni nekoč humano molčali, danes pa, tudi to prihaja iz Amerike, bližajočo se katastrofo bolniku sporočijo kot news.

Kar je v danem trenutku najbolj zanimivo, ni zadeva okus, ampak orientacijo. Pri politikih je orientacija pred bližino poraza na oddaljeno zmago ali privid zmage. Poselitev Marsa, na primer, je veličastna vaba, tako veličastna, da ni pomembno, ali gre za iluzijo ali za nekaj, kar se bo dejansko zgodilo. To je izhod za politiko v težavah, povsem pragmatičen.

Amerika, seveda, ostaja "prva" tudi takrat, ko je kje in v čem poražena. Njena moč v dneh vietnamskega poraza ni bila nič manjša kot pred tem. Geopolitična prednost Amerike je v tem, da je pred drugimi, kadar ima prav in kadar nima prav. Ob tem ne moremo nič.

Ampak, kaj je storiti človeku, ki se zaveda vseh laži, polresnic, hinavščine in ustrahovanju ? Se izplača herojski odpor? Kako se postaviti v globalni negotovosti, ki je preplavila življenje na našem planetu?

Bolj praktično: kako se odzvati, ko vam jemljejo prstne odtise - zaradi obrambe pred terorizmom? Ali ko nad Atlantikom potnikom s polnim mehurjem prepovedo stati v vrsti pred straniščem, spet zato, da se v vrsto ne bi vtihotapili teroristi?

Kako držo sploh zavzeti v ozračju uradnega alarmizma, ko ženskam pravijo, naj ne vzamejo niti aspirina - pa ne zaradi terorizma, ampak zaradi nevarnosti raka? Strah dela ljudi nasploh bolj ubogljive, se misli, po drugi strani pa je orožje, s katerim oblast povečuje nadzor nad ljudmi, da jih usmerja, kako voliti in da se radostno odrekajo svoboščinam.

Začne se s slačenjem potnikov pred vstopom v letalo, nadaljuje se z jemanjem prstnih odtisov ljudem, ki niso niti potencialni zločinci, konča pa se z zmanjševanjem osebnih svoboščin, tega največjega dosežka demokracije v prejšnjem stoletju.

Čakamo, pravzaprav potrpežljivo, da bomo videli duševne posledice tega boja za red in proti, recimo, terorizmu. Mali ljudje se morajo naučiti delati vse tisto, kar so delali - in radi delali, celo smučali v državi, kjer raznaša bombe (Turčija) -, ne da bi premišljevali, kaj vse se jim lahko zgodi. Zaradi teroristov ali zaradi oblasti. Aksiom našega življenja torej je - junaško preživeti.