Jurij Gustinčič

 |  Mladina 26  | 

Mladić - ne kdo, kaj je to

Kaj bi se zgodilo, če bi nacističnim veljakom sodili sedaj, ne pa v Nuernbergu takoj po 2. svetovni vojni?

Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

Stavit lahko gremo, da sojenje in sodba ne bi bila tako hitra. Sojenje Goeringu in še živemu Goebbelsu, - če to primerjamo z današnjim Haagom - bi se vleklo leta, konec ne bi bil povsem predvidljiv. Mogoče bi tudi celo poražena Nemčija zahtevala, da nekaterim sodi sama.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Jurij Gustinčič

 |  Mladina 26  | 

Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

Stavit lahko gremo, da sojenje in sodba ne bi bila tako hitra. Sojenje Goeringu in še živemu Goebbelsu, - če to primerjamo z današnjim Haagom - bi se vleklo leta, konec ne bi bil povsem predvidljiv. Mogoče bi tudi celo poražena Nemčija zahtevala, da nekaterim sodi sama.

Stvari so se kmalu spremenile in smrtna kazen je še v Evropi obstajala, velikim nacistom pa se je zdaj ne bi bilo treba bati. Albert Speer je odsedel svojih 20 let, prišel iz Spandaua in napisal spomine, ki so čez noč postali uspešnica in mu prinesli veliko denarja. Tudi drugi bi napisali uspešnice. Celo Hitler, če se ne bi bil ubil. Dodatek k Mein Kampfu. Smrtna kazen v Evropi ne obstaja več in Balkanci, ki jih pošiljajo ali želijo poslati na mednarodno sodišče v Haag, lahko računajo, da bodo daljša obdobja preživeli v znosnih pogojih, s televizorjem. Ženski, ki je bila, vsaj v govorih, krvoločnejša od svojih kolegov, gospe Plavšić, so celo določili zapor na Švedskem, ki bi v njeni domovini deloval kot sanatorij. Pa vendar.

V naslednjih dneh bodo ali ne bodo našli in v Haag odpeljali generala Ratka Mladića. Čeprav pišem ne vedoč, ali se bo to zgodilo in kako se bo zgodilo, je primer, tako ali drugače, izredno poučen. Mladić ni pomemben kot general - njegovo vojskovanje v Bosni je bilo primitivno uničevanje objektov z artilerijo, kot je delal tudi tisti drugi, zdaj že v Haagu, general Perišić, ki je s topovi uničeval Mostar. Mladić ni zanimiv niti politično - to je v Bosni prepuščal še neujetemu Radovanu Karadžiću -, naše pozornosti ne priteguje oseba, temveč tisto, kar predstavlja. Ni pomembno, kdo je, temveč kaj je.

Eden najbolj izobraženih, vendar tudi najbolj militantnih srbsko-črnogorskih duhovnikov, Amfilohije Radović, tisti, ki je pri nas pred kratkim daroval mašo za pobite četnike, je nekoč srečal mamo Radovana Karadžića in sporočil, kaj mu je rekla: Radovan naj se nikar ne preda živ! To je bistvo. V Srbiji, v Črni gori precej manj, je še danes neverjetno veliko ljudi, ki dajejo prednost temu, naj se Karadžić in Mladić raje ubijeta, kot pa da se predata. Sta junaka.

Prav, vendar usoda politika-pesnika-hazarderja Karadžića vse te ljudi zanima manj kot usoda Mladića. V očeh precejšnjega števila sonarodnjakov je vendarle general. Ni vojvoda Putnik, za sabo nima cerske bitke, temveč samo obstreljevanje Sarajeva - o drugem iz njegovega vojaškega življenjepisa se najraje molči oziroma se je molčalo, dokler se je le lahko, in sicer do odkritja posnetka o streljanju v Trnovem pri Srebrenici -, vendar je general v srbskih očeh general. Generali so nedotakljivi. Pisal sem že o tem, pa bom še enkrat, kako mi je znani beograjski književnik na vprašanje, ali se mu kaj svita, kje bi se lahko skrival Mladić, ne da bi trenil, odgovoril: “Včeraj sem pil kavo z njim.“ (Ni pil).

Gre preprosto za to, da bi s spremembo odnosa do „đenerala“ postalo neizbežno to, pred čemer bežijo tri četrtine Srbije ali pa si pred tem zatiskajo oči: katarza. Tista neprijetna reč, ko drugim in sebi odkrito in naravnost poveš, da so sonarodnjaki naredili strahotne stvari, da si je treba izprašati vest in da odlaganje ne pride več v poštev.

Nemci so to storili, čeprav jim ni bilo lahko, pa tudi oni ne bi tega storili brez sistematičnega nadzora Američanov, Angležev in Francozov ter v precej manjši meri Rusov (Sovjetov). Slednji so bili v Vzhodni Nemčiji popustljivi, če je kdo hotel disciplinirano delati zanje. In Prusi, ko so bili poraženi, so hoteli. V Italiji so taisti zahodni zavezniki, tako načelni v Nemčiji, dovolili absolutnemu zločincu, maršalu Badoglii, „adisabeškemu vojvodi“, da je postal njihov zaveznik. Resda samo za trenutek, ker ga niti Italijani niso več hoteli. Pa vendar, Italiji je nežnost zaveznikov zelo koristila in katarze ni bilo nikoli. O Avstriji vemo vse.

V trenutku, ko se - prvič resno - čaka, ali se bo Mladić pojavil v Haagu, Srbiji postaja vse bolj jasno, kaj jo čaka ... katarza. Srbom in njihovi prihodnosti bi resnično prišla prav. Vse stoji in vsi čakajo, ali se bo v ljudeh naenkrat prebudila taka elementarna moč, da si bodo rekli: dovolj je bilo, priznajmo in pojdimo naprej.

Na to čaka tudi oseba, ki jo je splet okoliščin postavil na mesto glavne tožilke. Carla del Ponte. Ko jo v Srbiji omenijo, se po navadi sliši, da je niso nastavili Združeni narodi, ampak, „kot vedno“, Američani. Tudi ona čaka. Ne bo šla na desetletnico pokola muslimanov v Srebrenico, če ji Mladića ne bodo ponudili na krožniku. Za kaj takega, se mi zdi, zanjo ne bi bilo dovolj dobro nič drugega kot zlat krožnik.

V Srbiji bi bilo mnogim precej bolj všeč, če ne bi bilo nobenega krožnika. Mimo resnice se ne da več, vendar naj bo trenutek resnice kar se da kratek. Direktor državne televizije Tijanić pojasnjuje, zakaj so pokazali samo dvajset sekund posnetka streljanja, ne pa štirideset, kolikor bi lahko in kolikor bi po mnenju nekaterih morali (vem, da so glede tega omahovali tudi drugje, tudi pri nas). Štirideset sekund bi, hja, „vznemirilo javnost“.

Teh dveh besed se dobro spomnim iz minulega socialističnega časa. Argument o nepotrebnem vznemirjanju javnosti je bilo slišati vedno, ko je šlo na neugodno resnico, ki bi jo oblast najraje prikrila.

Javnost je, seveda, treba vznemiriti. Vsako javnost, v tem primeru - srbsko - pa še posebej. To ji je jasno in pripravlja si tablete za živce. Dolgo je trajalo, katarza bi bila pred petnajstimi leti precej lažja. Vendar - takrat morebiti ni bila mogoča, življenjske tegobe so bile precej manjše. Živelo se je.

Tako je to: Ratko Mladić je pravzaprav človek brez obraza, nepomemben. Pomembno je njegovo „delo“. Strahotno delo in takšno, kakršnega se da oprati samo z absolutno resnico. Zato je Mladićeva izročitev haaškemu sodišču tako nujna. Če se to ne bo zgodilo, lahko katarza propade za vedno.