pod črto / Jurij Gustinčič: Način življenja

Tony Blair je po londonskih eksplozijah razburjen in, upravičeno, pretresen nagovoril ljudi. Kljubovalno je poudaril, da ne bo nič, noben terorizem, prisililo njegove države, da bi "spremenila svoj način življenja". Čudno je bilo slišati takšen stavek iz vendarle evropskih ust. Doslej smo bili to vajeni poslušati kot vodilno misel, ki se ji ne da oporekati, samo iz ameriških.

Seveda se spomnimo, da nam je ravno s takšnim sklicevanjem na ameriški način življenja ameriški predstavnik pojasnil, zakaj Amerika ne more podpisati kjotskega sporazuma. S podpisom bi se odrekla ameriškemu načinu življenja.

Način življenja v luči tragedij v New Yorku, Madridu, Londonu že na veliko zahteva in že doživlja spremembe. Sčasoma lahko postanejo zelo globoke. Največja ameriška sprememba, naj jo samo omenimo, se imenuje Guantanamo, kjer si vojaške oblasti privoščijo krutost in sadizem pri ravnanju z muslimanskimi zaporniki, česar ne morejo pokriti z nobenim členom ali amandmajem svetega dokumenta - ustave, ki so jo sestavili očetje nacije pred dvesto in več leti.

Ameriško življenje je zapletena materija, zato ne bomo šli v skrajnosti. V tem življenju je še veliko demokracije, za njeno uničenje bi bilo potrebno vsaj še nekaj ponovitev rušenja newyorških dvojčkov. Je pa življenje leta 2005 precej drugačno, kot je bilo pred 11. septembrom 2001. Načinu življenja so odstranili nekaj detajlov, ki so se zdeli nedotakljivi.

Ja, to je to. Nedotakljivost načina življenja izginja. In Evropa? Po naših zgodovinskih izkušnjah sodeč, bi lahko rekli, da se o nedotakljivosti sploh ne bi moglo govoriti. Nedotakljivost demokracije je bila v zadnjih stotih letih večkrat načeta, tudi zelo krvavo, na več mestih. Ne bomo jih omenjali, zadnja nedotakljiva trdnjava, sovjetska država s cesarstvom, je izginila pred le petnajstimi leti.

V očeh tistih, ki so ji oporekali, se je izginotje pred tem zdelo nemogoče. Naj mi kdo pove, da je Reagan, ko je govoril o cesarstvu hudiča, hotel razglasiti, da se bo to cesarstvo kmalu sesulo. Sam je kmalu zatem objemal Gorbačova! Blair sedaj govori o boju proti "ideologiji zla". Nemogoče je, da verjame, da se da "zlo" na hitro izbrisati.

Sicer pa smo odkrili, da zlo ne prihaja samo od zunaj, zakoreninjeno je v samem cesarstvu ponosno demokratičnega načina življenja. Londonske eksplozije so pokazale - in to je tisto, kar je najbolj pretresljivo -, da se "zlo" rojeva na domačih tleh, v ljudeh - resda muslimanih -, ki so se rodili v Britaniji ter končali angleške šole stare in trdne tradicije.

Tradicija. Kaj je tradicija? Ali je sama čistokrvno evropska? Izvedeli smo, da se v pakistanskih medresah, kamor se napotujejo tudi mladi britanski muslimani, govori tudi o zgodovini in prihodnosti Evrope. Kaj je strasten cilj skrajnega islamizma? No, da se vrne v Andaluzijo, iz katere so Arabce izgnali pred sedemsto leti. Da se obnovi razcvet islama, vendar to pot z manjšo razliko. Da ne bi bili veliki filozofi in arhitekti, temveč pridigarji iz pakistanskih medres. Ne razcvet civilizacije, temveč talibansko klanjanje dogmi in njeni krutosti.

Ne, način življenja je ogrožen - ne čaka na presenečenja, temveč se spreminja sam. Smo na pragu novega nadzora nad ljudmi, kar resnično ni v tradiciji britanske demokracije, ki je dovoljevala, še včeraj, da gost v hotelsko knjigo vpiše katerokoli ime, brez preverjanja, da podpisuje čeke brez preverjanja, kajti komu bi v državi Albionov prišlo na misel, da bi ponaredil podpis?!

Pravzaprav so bili Angleži pametni - instinktivno -, da še niso sprejeli vseh novosti evropskega integracionalizma. Poslej bodo glede tega še bolj zadržani. Čez plot pa je tvorka evropske ideje Francija ravnokar spet uvedla mejni nadzor, v brk schengenskemu sporazumu, ki ga bomo morda kmalu, kot potekajo zadeve, krvavo resno izvajali samo mi. Načini življenja obstajajo, vendar so precej bolj labilni, kot so videti in kot bi se našim prednikom zdelo moralno obvezujoče. Način življenja se v senci islamskega terorizma (terorizem seveda ni samo islamski, vendar je slednji daleč najusodnejši za svet) spreminja vse hitreje, kmalu bomo rekli, da je nekaj zrelo za vsakodnevno spremembo, če bo treba.

Pod lupo se pravzaprav postavljajo tudi doslej navidez nedotakljive postavke. Misli se, na primer, da je naslananje Angležev na Ameriko nespremenljivo in, razumljivo, naravno in pravilno, vsaj zadnjih sto let. Blair je moral priskočiti na pomoč Bushu v iraškem poglavju, to bi storil vsak vsaj malo razumen Otočan. Pa je ravno londonski Chatham House, najelitnejši politični raziskovalni klub, ki ga nihče ne bi izločeval iz "establišmenta", objavil študijo uglednih raziskovalcev politične stvarnosti, kjer se postavlja vprašanje: ali ni politika podrejenosti Ameriki pravzaprav politika "visokega tveganja", za katero se plačuje previsoka nacionalna cena tako v Iraku kot drugje - tudi v sami Britaniji. Če so Angleži kaj vedno sovražili, je to prav "visoko tveganje"! Politika "posebnih odnosov" - ki je tako razburjala De Gaulla - ima torej svoje domače kritike v vrhu britanske politične misli.

Na koga in na kaj bi se potem lahko naslonil dosedanji absolutno nedotakljivi način življenja? In kaj je z ustaljenim načinom življenja Francozov, Nemcev, Slovencev, Latvijcev? Ali lahko povsem jasno rečemo, sebi in drugim, da imamo utrjen način življenja, ki ga bomo branili do zadnje kaplje krvi? Če odgovorimo samo s tem, da bomo ostali demokracija, potem v luči hitrih sprememb, zahtev po večjem nadzoru življenja, resnično nismo rekli veliko.

In kaj bomo z ljudmi v evropski sredi, ki so naši, vendar ne vemo, koliko "naši"? Pred kratkim je potnica, ki se je vrnila iz Londona dan pred eksplozijami, pripovedovala, da so ji dobronamerni Britanci muslimanskega porekla potiho svetovali, naj "za nekaj časa" odpotuje iz države. Ne bi iz tega vlekel diaboličnih sklepov, nekaj kot: češ, vedeli so, kaj se pripravlja. Tudi ne bi rekel, da so to storili zaradi osebne simpatije do potnice in da drugim niso svetovali ničesar. Verjamem, da je večina muslimanov v zahodni Evropi proti terorističnim zarotam, ki, konec koncev, prizadevajo tudi njih. Zarote med njihovo večino ni, tudi Huntingtonove teorije o sporu civilizacij (četudi ni udaril čisto mimo) ni. Muslimani so na novo odkrit element evropske družbe in imajo neke svoje instinkte, neke svoje misli. Nastopali bodo na manifestacijah proti terorizmu, globoko v duši pa se bodo trudili svoja občutja, strahove, simpatije in antipatije zadržati zase. V frontalen spor s svojimi na skrajnem krilu se najbrž ne bodo podali.