Kolumna / Jurij Gustinčič: Amerika tretjega sveta

Kolega, duhovitega in neodvisnega duha, ki sem ga zamenjal kot dopisnika iz Amerike, mi je ob slovesu, preden sem se napotil v to deželo mnogih evropskih sanj, dejal: "V Ameriki obstaja samo eno mesto, ki je vredno imena svoje države. To je Manhattan. Bodi tam in ne hodi drugam. Izven Manhattna ni ničesar."

Resnično, ob prvem srečanju z Ameriko nič ne pusti tako neponarejenega globokega vtisa kot ta osrednji del New Yorka. Že na poti z letališča JFK, ko se pred vami odpira pogled na Manhattan, imate občutek, da ste katalpultirani tristo let naprej. Sicer je naneslo tako, da sem v mesto prvič prispel z vlakom na Pensilvansko železniško postajo. Ko sem se iz podzemlja po tekočih stopnicah povzpel na Sedmo avenijo, je bil vtis drugačen, vendar ravno tako pretresljiv. Človek stoji sam med nebotičniki. Sam samcat. Počuti se neprijetno, vendar svobodno. Nebotičniki ga ne tlačijo. Počuti se enakovredno.

Potem pa spremljamo tragedijo New Orleansa in na evropskih televizijskih programih poslušamo, da opustošena obala na ameriškem jugu, od Orleansa do bregov Misisipija, "spominja na prizore iz tretjega sveta". Spomnimo se, kaj je to. V dobrih starih časih hladne vojne je bila zemeljska krogla razdeljena na tri svetove. Prvi je bil razviti Zahod ali tako imenovani svobodni svet. Drugi je bil socialistični, o katerem se ni moglo reči nič dokončnega. Ta drugi svet je imel tudi rakete in atomsko bombo, vendar so ljudje, večina, živeli bedno.

In bil je še tisti ogromni tretji svet ali svet v razvoju. Eni so ga vlekli v socializem, drugi so bili trdno odločeni, da ga bodo priključili prvemu svetu, sebi. V vsakem primeru pa je bil ta tretji svet v predstavi vseh nas daleč od premožnosti. Bil je poln bede, slabe organizacije, neurejenosti. V neodvisni Indiji je železnica delovala precej slabše kot v času Angležev.

Je opravičljivo, da človek o tretjem svetu na ameriških tleh prvič premišljuje šele, ko je soočen s stihijsko nesrečo New Orleansa, na katero Američani niso bili pripravljeni v tolikšni meri, da pokrajina enega največjih in najzanimivejših njihovih mest spominja na tretji svet? Pa še na tretji svet v ne najboljši izdaji. Ko človek gleda, kako se že tretji teden mučijo in ne najdejo več kot nekaj sto trupel med tisoči, ki jih bodo iskali kdove kako dolgo, se mu zdi, da se je Tajska bolje znašla med nedavnim cunamijem. Pravzaprav, če dobro pogleda Ameriko, ne samo New Yorka ali zelenih povšin, ki obkrožajo vladna poslopja v Washingtonu, se vpraša, kako to, da ni v Ameriki že od vsega začetka opažal debelih slojev tega tretjega sveta!

Spet sem se spomnil začetka svojega dolgega bivanja v ZDA, ko bi stvari morale biti jasne od vsega začetka. Nekaj tednov po prihodu sem obiskal neko dobrodelno organizacijo v čikaškem ekvivalentu Harlema. Dan je bil lep, zgodnja jesen. Odločil sem se, da se v hotel na obali jezera Michigan vrnem peš. Nisem prehodil niti dveh ulic, ko sta mi za vrat skočila dva mlada dvometrska črnca in mi začela stikati po žepih. Preden sta karkoli našla, se je izza vogala zaslišala policijska sirena , pa sta me odvrgla kot vrečo.

To še zdaleč ni najneprijetnejši del zgodbe! Čez cesto sta k svojemu parkiranemu avtomobilu stopila dva debela starejša Juda, lastnika bližnje trgovine. Zasula sta me z besedami iskrene jeze: "Gospod, le kako ste se lahko kar tako sprehajali po ulici? Kaj ne poznate pravil? Kdo se pa tukaj sprehaja brezdelno, lepo vas prosim!"

Ko sem povedal, da sem tujec, sta me vprašala, kako je mogoče, da me ni nihče opozoril. "Peš, četudi podnevi, po tem delu mesta! To ni Evropa, gospod. To je Amerika." Nista bila jezna na tista dva črnca, temveč name.

Ja, to je Amerika. Razdeljena je, in nikoli ni nehala biti razdeljena, na dva svetova, na prvega in tretjega. Če ZDA vodijo svet, kot same menijo, veliko pa je število drugih držav, ki se s to njihovo vlogo strinjajo ali so se z njo vsaj sprijaznile, potem ne smemo pozabiti, da nas malo vodi tudi tretji svet.

Ta njihov tretji svet sedaj doživlja katastrofo, ki jo je najboljše politično pero New York Timesa, prej najboljši gledališki kritik tega časopisa, Frank Rich primerjal s Titanikom: boljši svet, tisti, ki ima v rokah gmotno oblast, je New Orleans zapustil ali pred prihodom Katrine ali takoj na začetku, v "čolnih", tj. dobrih avtomobilih. V podpalubju je ostal tretji svet in miniti sta morala dva tedna, da so se vrhovi oblasti, zmedeni zaradi nenavadnosti položaja, začeli malo brigati tudi zanj. So pa resda jezni, da nekdo iz tega dela politično vprašanje. Spet se je našel umetnik, ne politik, ki je opozoril, da gre za - politično vprašanje. To je bil, kot smo lahko pričakovali, Sean Penn.

Da tako dramo, pred katero se lahko skrije drama Faludže (kjer so bile, kot smo slišali, angažirane nekatere enote Narodne garde, zato jih ni bilo pravočasno v New Orleans), poskušajo predstaviti kot nepolitično, niso krivi samo vrhovi oblasti, ampak tudi sam ameriški tretji svet (v tem primeru predvsem črnski, je pa tudi drugih barv, tudi bele). Psiha tega velikanskega sloja revnih ali ne ravno premožnih prebivalcev je drugačna od evropske. Tu so se nastanili in se borili za svoj kruh iskreno prepričani, da je sreča, h kateri težijo, izključno v njihovih rokah. Zaradi nje imajo tudi orožje. Ne verjamejo, tako jih uči tradicija, da jim lahko kdo pomaga, če si ne bodo pomagali sami, in če jim ni uspelo, so krivi sami. Človeku ali uspe ali ne uspe. Drugi, tudi država, s tem nimajo veliko.

Oblast - vendar sedaj ne tista rooseveltovska - tako globoko ,skupaj z navadnim človekom, verjame v vserešujočo moč zasebne pobude, da ima še sama težave z organizacijo česarkoli, kar bi moralo biti v rokah države. Ameriški "tretji svet" tega od nje, na svojo škodo, doslej tudi ni posebej pričakoval. Neoliberalci, kje ste? Znajo tudi neoliberalci, prepričani, da tržno usmerjena družba lahko vse doseže sama od sebe, brez kakršnegakoli osrednjega načrta, reševati revne s Titanika?