profil / Postopač

Verjetno ne tvegamo preveč, če zapišemo, da se veliko več izjemnih osebnosti trudi Sloveniji ubežati, kot pa lahko opazimo nasprotnih primerov, vendar potrebuje vsako pravilo svojo izjemo in smo lahko torej izjemno počaščeni ob tem, da si nas je za svoj stalni domek nedavno dokončno izbral gospod Chris Eckmann. Vsekakor ime, ki večini sodržavljanov samo na sebi ne bo pomenilo bogve kaj, še najmanj verjetno aboniranim odjemalcem MTV-jeve smrtonosne žvarovine; če v enačbo vštejemo ime The Walkabouts, se bo začelo verjetno marsikomu malce jasneje svitati, pomen časti, ki nam jo je s trajno prisotnostjo izkazal Chris, pa bodo v polni meri najlažje cenili poznavalci, ki jim je kolikor toliko jasno, za kako vplivno in predvsem kako fenomenalno zasedbo v resnici gre. The Walkabouts, ki so s svojimi pogostimi, masivno obiskovanimi in vseeno nekako intimnimi koncerti z našo grudo v devetdesetih letih že tako ali tako vzpostavili posebej topel odnos, niso bili nikoli kričeče bleščeč headlinerski bend, temveč je njihova pirotehnika, kot je nekoč zapisal neki obvladač, vedno raje svetila z žarom prvega sončnega žarka, ki se skozi spalnične zavese razprostre in počije na ljubimčevem obrazu.

Čeprav izvirajo iz Seattla, svetovne prestolnice kariraste flanelne srajčke, to še niti približno ne pomeni, da jih je moč na kakršen koli način šteti med grandžersko plemstvo. S svojimi mravljince zbujajočimi baladami ghost-town'n'graveyard poetike se namreč niti približno ne morejo poklopiti niti z režimo si žile zgodnejšimi Pearl Jami niti z že napol metalskimi bravurami trših in zrelejših Soundgarden, je pa res, da so v dolgoletni karieri nadsijali in pokopali celo plejado muh enoletnic iz tega (kot pravijo Mudhoney) tako zelo overblown regionalnega središča, ki pa je s svojim večnim dežjem vseeno odločilno vplivalo na razvoj in imaginativno potenco mladega Chrisa. Pred dvainštiridesetimi leti je bil sicer rojen na vzhodni obali, v Norfolku, vendar se je s starši tako rekoč takoj preselil v Seattle, točneje okrog dvajset kilometrov ven iz mesta. V času njihovega prihoda sta tam še vedno prevladovala gozd in bujna narava, v času Chrisove srednje šole pa je bilo tako rekoč vse, kar je bilo vredno drugega pogleda, že zdavnaj zabetonirano in teraformirano v tisto od čiste ljubkosti naravnost ostudno sosledje s fanatično skrbnostjo negovanih zelenic in brezmadežno belih lesenih ograj prototipične suburbie. Bodoči Postopač jo je takrat zasovražil, kolikor se je le dalo. Podeželje okoli Seattla je takrat veljalo za eno najhitreje razvijajočih se območij daleč naokrog, vendar naj bi na račun populacijskega booma plačalo tudi ekstremni davek izgube vsakega najmanjšega čuta za skupnost, kjer vse stoodstotno bazira na rabi avtomobilov in se preprosto ne moreš nikamor več sprehoditi (torej preprosto ne moreš več biti Walkabout) - območje, ki ga Chris danes v šali rad primerja z naselji v okolici Domžal.

Tudi zaradi zgroženosti nad tem vsestranskim napredovanjem cementne plesni se je začel v adolescentskih letih iz suburbie čedalje pogosteje zatekati v samo središče Seattla, kjer se vsaj niso trudili vzdrževati niti fasade sosedske skupnosti, poleg tega pa si imel tam na voljo tudi nekatere metode organiziranega upora: Chris je našel punkrock. "Dobro, v resnici nisem bil pravi punkrocker, roko na srce si v tistih časih, torej konec sedemdesetih, v vsem Seattlu vsega skupaj našel kakih dvesto PRAVIH punkrockerjev, drugi pa smo bili bolj taki voajerji, ki nismo imeli niti pravih oblek niti potez, da bi zares postali del scene. Smo imeli pa resnično radi samo glasbo. Punkrock se je zdel kot neki povsem nov jezik, končno smo našli nekaj, za kar smo lahko rekli, da je res naše." Grobo razlaščeno renčanje veličin, kakršni sta bili recimo Patti Smith in skupina The Damned, je s seboj prineslo še eno dodatno veliko prednost: "Že kot mulec sem igral kitaro, ampak tako bolj obupno, in o preigravanju svojih prejšnjih idolov, torej rockerjev sedemdesetih, sem lahko zgolj sanjal. Ko pa so začeli zvočniki pumpati punkerske troakordnice, sem kaj kmalu vzkliknil - HEJ!!!!, saj tole bi pa že znal zaigrati in, še več, tole bi pa znal celo napisati!"

Tako se je sčasoma znašel v par srednješolskih bendih, ki so napisali par pesmi in odigrali par koncertov, vendar niso bili niti približno kaj prida, zato ni tudi nikoli zares postal insider. Sčasoma se je odpravil zdoma in končal študij filozofije. Ko mu je univerza ponudila štipendijo za doktorat, si je v mislih že ustvaril precej jasno sliko prihodnosti v čevljih resnega, odgovornega učitelja filozofije, ki si bo sčasoma iz čiste inercije prisiljen omisliti celo osovraženo snežno belo leseno ograjo okrog fanatično negovane zelenice, a si je pred prvim dokončnim korakom po tej poti vseeno izboril zadnjo indulgenco: celo leto muziciranja. Začelo se je kot totalen vic, zadnjih 365 dni glasbene zafrkancije in iztiskanja poslednjih kapljic brezskrbne in nevezane mladosti, a kaj, ko se vic preprosto ni hotel končati in je sčasoma prerasel v epsko štorijo o Walkaboutsih.

Niti približno ne bi mogli reči, da je skupina uspela na hitro, pravzaprav ravno nasprotno: "Da smo sploh posneli prvi album, smo potrebovali cela štiri leta, kar v kategoriji čiste brezplodnosti sicer ni svetovni rekord, je pa vseeno grozljivo počasno." Vsekakor je imel Chris po izteku svojega "zafrkantskega leta" več kot dovolj priložnosti, da kljub vsemu pograbi tisto štipendijo in zajaha belo ograjo, vendar se to nekako ni in ni zgodilo. Nekoč je o tej fazi svojega življenja dejal, da so bili Walkaboutsi (ime so sneli neposredno s filmskega posterja za film Nicholasa Roaga, ker se jim je pač zdelo kul) na začetku "persistent to the point of stupidity", torej vztrajni do točke neumnosti. Številni začetniški bendi ne odnehajo predvsem zaradi trdno zakoreninjene gotovosti o svojem blaznem talentu, Chris pa si ni delal podobnih iluzij in je vsak nadaljnji džul energije vlekel iz globokega zadovoljstva in izpolnitve, ki so mu ju ponujali vaje in manjši koncerti s kolegi.

Postnirvanska bolezen

Edina težava je bila v tem, da je čas neizprosno polzel skozi prste. "Kar naenkrat se znajdeš v zgodnjih tridesetih in se zaveš, da še vedno skačeš skozi obroč tistih GROZNIH priložnostnih služb, da se lahko nekako pripraskaš do naslednje plače, ki ti bo omogočila, da nadaljuješ to čudovito dejavnost muziciranja in občasnega zmernega polnjenja petkovih lokalnih manjših klubov." Po dolgih letih tovrstnega zanesenjaškega spotikanja se zdi nekoliko ironično, da so prvi konkretnejši korak proti uspehu napravili s svojim nesojenim labodjim spevom, ko so namreč z namenom zadnjega dejanja v skupni karieri za konec tedna najeli manjši studio in v živo posneli vse pesmi, ki so jih do tedaj skovali. Njihov namen je bil potalati jih svojcem in prijateljem, thank you very much, it's been great, da bi jim torej ostal tovrsten memento na ta težka, a vseeno čudovita leta skupnega ustvarjanja.

Prav ti grobi in nerodni demoposnetki pa so se morali očitno nekako vseeno prefiltrirati do ustreznih ušes, saj so lokalne založbe prvič pokazale pravo zanimanje za skoraj ugasle kresničke z groznimi dnevnimi službami. Sčasoma so pristali celo pri veličastnem Sub-popu, poosebljenju multiuspešne minizaložbe, ki je ravno v tistih časih dodobra zajahala nesluteni val grandžerske zvezdniške pene in verjetno tudi zaradi tega večino časa ni najbolje vedela, kaj sploh početi s čudnimi melanholičnimi trubadurji prerijskega vetra in razen od duhov povsem zapuščenih motelov. "Sub-popovci so bili do nas vedno precej indiferentni, pa jim sploh ne zamerim. Preprosto si niso hoteli vzeli časa, da bi nekako spravili v promet naše plošče, kar je povsem logično. V tistem času jim je pred noge romal ves svet in jih tako rekoč moledoval, naj mu natresejo novih nadobudnih grandžerjev, za promocijo našega čudnega zvoka pa bi se morali zelo potruditi in celo razbiti nekaj vrat. Za Nirvano ni bilo treba razbijati prav nobenih vrat."

Kljub vplivni založbi o pravem uspehu ne bi mogli govoriti vse do uspešnega pohoda na evropski trg, ki je bil najverjetneje posledica osebnih preferenc vodstva Sub-popove evropske podružnice Glitterhouse, kjer se jim je zazdelo, da bi unikatnemu zvoku Walkaboutsov na stari celini vseeno znali najti ustrezno nišo. Glede na to, da je bilo to ravno obdobje na ustvarjalni poti, kjer so na svet spravili take nepozabne mojstrovine, kot sta recimo albuma New West Motel in Setting the Woods On Fire, so si še toliko lažje utrli pot do starocelinskih srčkov, in ko so v alterprekatu začeli dosegati plafon možnega, so začeli kar naenkrat zanimati tudi večje založbe, dokler jim pogodbe ni ponudil sam Virgin.

"Deal so nam ponudili predvsem zaradi tiste znane postnirvanske bolezni, kar se je zgodilo neštetim bendom," pravi Chris v retrospektivi, "njihovi tržni strategi so gledali stare videospote Nirvane in so si rekli: če so lahko TILE umazanci prodali na desetine milijonov plošč, čakajte malo, ja kdo pa potem tega ne zmore?!" Walkaboutsi so se sicer zavedali, da se bodo z rigidnim korporativnim mamutom slej ko prej zapletli v nepremostljive težave, vendar jim je hkrati godilo, da bodo imeli za produkcijo naslednjih plošč končno na voljo natanko toliko sredstev, kot so si jih vedno želeli. Devil's Road in Nighttime, po vseh merilih odlični plošči, pomenita po številu prodanih kopij sicer skupinin komercialni zenit, vendar to še ne pomeni, da se je prodaja Cobainovi morbidni paranoji približala vsaj na sto svetlobnih let, in odnosi s korporativnimi njuškami so postajali iz tedna v teden grši.

"Nazadnje smo preprosto vstali in šli, in sicer nekaj tednov pred tem, ko bi nas skoraj gotovo odpustili. Osebno me je najbolj motil njihov odnos, v kakšno breme smo jim bili, kakšni naporni zoprneži da smo, pa nismo, nikoli nismo bili zoprneži - pravzaprav smo se celo pošteno trudili, da bi jim ja ustregli. Sam sem rekel ja prav vsaki izmed njihovih imbecilnih promocijskih shem in sem na neki točki - povsem sam od sebe - napisal celo nekaj komadov, ki so nevarno flirtali s tem, da mi sploh ne bi bili všeč!" Tako jim ni preostalo drugega, kot da se vrnejo h Glitterhousu, kjer so jim ob poslovilnem piru itak samo napol v hecu dejali, naj jih, po tem ko se jih monstrum naveliča, mirno pokličejo. Plošča Trail of Stars je potem sicer vzklila kot sad postvirginskega mačka in nekaj drugih tragičnih dogodkov (dolgoletni basist je fatalno overdoziral samo dva tedna pred začetkom snemanja), a se je uspelo skupini precej kmalu pobrati in danes spet z neznansko lahkoto dosega alternativne plafone, ki smo jih omenili v predprejšnjem odstavku.

Loobiana

Loobiano jim je v začetku osemdesetih let toplo priporočil Victor Van Vugt, dolgoletni zvočni inženir Nicka Cava, češ da je to čudovito mesto z izrazito nerazvajeno in zatorej neprimerno bolj hvaležno publiko, pa še preveč odročno ni. Od prvega nastopa pred tristotimi ljudmi v Križankah leta 1994 so Walkaboutsi s tole grudo razvili posebej topel odnos in se pridno vračali, usodna puščica pa je Chrisa zadela med turnejo za Trail of Stars, ko je po nastopu v Festivalni dvorani spoznal svojo bodočo soprogo, študentko slovenščine in sociologije ter donedavnega članico pevskega zbora Toneta Tomšiča.

Ker mora gospa Eckmann še končati študij in sta si skupaj že omislila stanovanje v središču prestolnice, je videti, da bo ustvarjalni motor Walkaboutsov vsaj nekaj naslednjih let preživel z nami. Navdušen nad Slovenci sicer prizna (ampak maksimalno sprovociran, sam od sebe ne bi bil po mojem niti približno tako nevljuden), da se tako majhnemu narodu z golega funkcionalističnega vidika preprosto ne izplača iti lastne države, s tem da ga vedno znova šokira, kako obupno agresivni vozniki smo pri nas (še posebej na odprtih vaških cestah), hkrati pa se mu zdi povsem neverjetno, kakšno neznansko količino kulturniških del uspe vsako leto sproducirati dejansko tako majhnemu številu posameznih ustvarjalcev. Prav pogret pri srcu se čuti v atmosferi, kjer se izkazuje tak izjemen a priori rešpekt do pisane besede (kar naj bi tvorilo resnično osvežujoč kontrast z razpoloženjem v ZDA, kjer ljudje knjige menda v trenutkih največje sproščenosti in radosti obravnavajo z izrazito sumničavostjo), in nasploh se mu zdi narod, ki tako fanatično časti svoje glavno vezivno tkivo - torej jezik, precej romantičen in herojski. Kot Walkabout bo sicer ohranil visoko stopnjo mobilnosti, saj bo še naprej veselo koncertiral po vsem svetu, ena njegovih najizrazitejših srednjeročnih ambicij pa je, da bi se naučil slovensko. "Saj vem, da jezika ne bom verjetno nikoli totalno obvladal, bi se ga pa rad naučil vsaj toliko, da bom lahko s prodajalkami cvetja brbljal o vremenu."