Strip v Sloveniji nima sreče

“Jazz, hvala za vprašanje, še ni umrl. Note in ritmi, ki so nekoč mobilizirali milijone mladih, so se spremenili v razmeroma hermetično umetnost za ozek krog izbrancev. Nekaj takega se zadnja leta dogaja stripu,” piše lucidni hrvaški stripofil Ivica Ivanišević v esejistični zbirki Sto mu jelenskih rogova! “Namesto rokenrola so stripu zavdali sodobni elektronski mediji. Publika v najnežnejšem življenjskem obdobju, ki je bila stripovski industriji od nekdaj v znatno oporo, po svoj obrok zabave ne zahaja več v kioske. Z eno potezo miške si v sobi pričarajo najbolj neverjetne svetove.” Bo stripovskim zvežčičem, ki so usodno zaznamovali najlepša leta našega življenja, v kratkem res odklenkalo? Žiga Leskovšek spada med značaje, ki raje razmišljajo in pišejo kot govorijo. Ko sva ga s Krajncem obiskala v znameniti murgelski striparni, je bil tradicionalno molčeč, namrgoden in sprva prav nič zadovoljen, ker je naposled popustil pod vztrajnimi pritiski in dopustil zgoraj podpisanemu novinarju, da pobrska po njegovem enciklopedičnem stripovskem znanju. Stik je (vsaj upam si domišljati) olajšalo dejstvo, da se je tudi omenjeni novinar nekoč uvrščal med stripovske paciente. Slovar Sandija Bucha, lastnika edine striparne na Slovenskem, namreč s “pacientom” označuje zapriseženega ljubitelja in zbiralca, ki je s stripom neozdravljivo zasvojen. Druga stopnja so “bolniki”. To so tisti fanatični poznavalci, ki na izust obvladajo dialoge iz kakega trideset let starega Zagorja ali pa vejo za vse podrobnosti, v katerih se tretji ponatis Alana Forda razlikuje od prvega. Tretja stopnja in kategorija zase je Žiga Leskovšek. Po izobrazbi anglist, geograf in andragoški delavec, zasebno pa prevajalec, esejist, recenzent, stripovski encikloped, ekspert za znanstveno fantastiko, sci-fi ilustracijo in obskurne filmske žanre azijskega izvora, ki jih poleg kultnih televizijskih serij in pozabljenih mojstrovin iz šestdesetih, sedemdesetih let minulega stoletja na DVD formatu redno naroča iz ZDA. V zadnjem času je popolnoma angažiran kot strokovni svetovalec in urednik novoustanovljene beograjske založbe Beli put, kot produkt tega sodelovanja pa je ravnokar izšla prva, precej obsežna stripovska knjiga z izbranimi barvnimi pustolovščinami Hogarja Groznega, enega najbolj priljubljenih humorističnih stripov v zgodovini tega medija, ki jih spremlja Leskovškova obsežna, natančna in poglobljena spremna beseda. “Z založbo Beli put, ki je že odkupila celoten opus Mila Manare, v kratkem pa naj bi tudi kompletnega Enkija Bilala, smo dogovorjeni za eno antologijo letno po mojem izboru na približno tristotih straneh. Dogovarjamo se tudi za reprezentativnejši barvni izbor stripov Mikija Mustra.”

Pomislim, da so stripofile tudi v bivši Jugi rajcali z lepimi, barvnimi izdajami, ki so zažigale in obljubljale jagodni izbor svetovnega stripa, potem pa kratkomalo usahnile zaradi previsokih stroškov tiska in papirja. “Zdaj bo drugače,” me potolaži Žiga. “Za projektom stoji računalniška tvrdka, založništvo pa je le ena od njenih dejavnosti. Hočem reči, da izdajanje stripovskih monografij in albumov tokrat ne bo odvisno od trga in prodaje. Med drugim se pripravlja monumentalna zbirka stotih najboljših svetovnih grafičnih romanov (ameriški izraz za albumsko izdajo stripa, op.p.), ki je lanskega novembra izšla v ZDA. Kupljene pa so tudi avtorske pravice za vse nagrajence letošnjega stripovskega festivala v Angoulemu.” Skratka, konstruktivna simbioza znanja, ljubiteljstva in kapitala. Žiga je mnenja, da smo v tem pogledu daleč od kakršnekoli krize. Še več, v vseh delih nekdanjega skupnega kulturnega prostora je prisotna nekakšna stripovska renesansa. Okej, povsod razen v Sloveniji. Kar je že stara zgodba. Zakaj, zaboga, se v Sloveniji strip ne prime? Edina res velika stvar, ki se je stripoljubcem zgodila po letu 1991, je odprtje Strip-Art-Nice Buch v Murglah, ki ostaja edini specializiran lokal za nakup, izmenjavo in prodajo stripov iz vseh koncev (in časov) ožje, pa tudi širše domovine. “Strip v Sloveniji nima sreče,” trdi Žiga. “Slovenci nikoli nismo imeli nobene stripovske tradicije, nobene stripovske kulture. Strip smo vedno povzemali iz različnih koncev nekdanje Jugoslavije. Pazite, imeli smo celo svojo strip revijo, legendarnega Zvitorepca, ki smo ga šli nato zamenjat za Politikin Zabavnik v slovenščini! Stratega te neumnosti bi morali obesiti na javnem mestu. Zvitorepec je namreč nekatere stvari objavil prvi v Jugoslaviji, Zvitorepčevi romani v stripu pa še dandanes veljajo za kultno zbirko. To, da slovenska stripovska scena še zmeraj diha, je v resnici zasluga Sandija Bucha in njegove striparne. Konec koncev, kaj pa naj človek, ki od malih nog živi s stripi in ima tak priimek, počne drugega, haha. Dejstvo je, da lahko v Buchovi striparni dobite vse, kar izide na Hrvaškem, v Srbiji, Makedoniji in Bosni. Pa tudi tisto, kar ne izide in česar tam ni moč dobiti na kioskih in v knjigarnah. To pa zato, ker Buch sede v kombi in gre iskat, poiskati pa zna tudi marsikaj iz bogate jugoslovanske stripovske dediščine.”

Stripovska nostalgija

Časi so se zamenjali, država se je zamenjala, okusi so se zamenjali, toda zbiralce stripa še zmeraj najbolj privlačijo stari junaki. Generacije smo odraščale, odraščajo in bržčas tudi bodo odraščale ob Bonellijevih stripih, ki sta jih objavljala Lunov Magnus Strip in Zlatna Serija, ob tako imenovani stripovski klasiki jugoslovanskega prostora. In hej, zdaj so na voljo računalniki, igralne konzole in internet, medtem ko smo mi imeli samo roto pustolovščine in kino. Stara garnitura papirnatih junakov pa se spet prodaja kot vroče žemljice. V bistvu bolje kot kdajkoli. Zagor je kralj. Tex Willer raztura. Dylan Dog je zakon. Da o posebnih izdajah pustolovščin Zagorjevega oprode Čika oziroma Cicca, ki ga na prostorih bivše Juge kot edini na svetu tiskajo v trdi vezavi, niti ne govorimo. “To je unikatna in popolna perverzija,” se kislo nasmehne Leskovšek. “Mislim, da več Bonellijevih stripov preberejo samo še v Turčiji. In morda v Braziliji. Da se razumemo, tu ne gre za neke posebej kvalitetne stripe, gre za umetnost reciklaže, ponavljanja že znanih avantur in zapletov z novimi, vse bolj infantilnimi protagonisti. V bistvu nimam nič proti, Tex in Zagor imata dobre zgodbe in seveda možnost oziroma prostor, da jih razvijeta. Brez težav jih raztegnejo na tristo in več strani. V tem je draž teh serialov. Bralca ne spustijo iz rok. Dylan Dog, sprva inovativen serial, je zdaj le še senca tistega, kar je bil nekoč. Ervin Rustemagić, lastnik avtorskih pravic za Bonellijeve stripe, ga je poskušal celo prodati Hollywoodu. Žal neuspešno. Konec koncev, kako boš za ekranizacijo prodal strip, ki je vse, kar ga dela ekskluzivnega, pokradel iz filmov? Popolni rip off.” Kot reden bralec Dylana Doga moram tu izraziti ločeno mnenje. Glede na trenutno stanje duha v Hollywoodu, kjer se snemajo samo še nadaljevanja, rimejki in ekranizacije stripov, bi bil raziskovalec nočnih mor simpatična popestritev ponudbe. Če bi seveda prišel na veliko platno pred Hellboyem, Constantinom in Sin Cityjem. “Že, toda kriteriji Bonellijevih stripov so se še znižali, podobno kot starost njihove ciljne publike. Zdaj je to dobesedno otroška literatura. Ki jo kupujejo odrasli otroci in zbiralci, kot sem jaz.”

Žiga navrže kopico podatkov o ameriškem založništvu, ki še zmeraj tiska resen, odrasel, kvaliteten strip. Žal ga pri nas poznajo le redki. “Tudi Amerika ni nikoli kupila evropskih resnih stripov, kot sta denimo Prattov Corto Maltese ali Gillonovi Kozmični popotniki. Evropa ima pač drugačno kulturo, stripovsko še posebej. V ZDA je praktično neznan tudi Asterix, ki na stari celini dosega milijonske naklade. Kaj šele Srečni Luka, ki smo ga v albumski izdaji in slovenskem prevodu popolnoma zignorirali tudi Slovenci. Za Alana Forda nikoli niso slišali, kaj šele da bi ga brali.” Mimogrede, Žiga je eden redkih, ki na Alana Forda nikoli ni padel. “Priznam, Bunkerjev način groteske se mi nikoli ni zdel posrečen, risarju Magnusu pa sem vedno priznal njegove kvalitete. Samo da ni risal več Texa. Je pa Alan Ford resničen stripovski fenomen, saj je kultni status dosegel samo v Jugoslaviji in svoji domovini Italiji.”

V uvodu omenjeni Ivica Ivanišević piše, da smo v rajnki Jugi imeli naravnost zgledno in demokratično ponudbo kakovostnih stripov. V revijah kot Panorama, Stripoteka, Strip Art in Eks Almanah so bila ves čas zastopana vrhunska, aktualna stripovska dela z vseh koncev sveta, celo s Kitajske. “Svojevrsten paradoks je, da smo prav v socialističnih časih imeli neverjetno srečo, saj smo se lahko seznanili z vrhunsko evropsko in ameriško produkcijo. Spoznali smo ameriški časopisni strip, superherojski strip, italijanske masovne fenomene, španske virtuoze, francosko-belgijsko albumsko ponudbo, skratka vse, kar je takrat na tem področju kaj pomenilo. In še zmeraj pomeni. Američani lahko še dandanes sanjajo o takšni ponudbi. Nekoč smo brali vrhunske stripe. Edino japonske mange in erotični stripi so bili dolgo popolnoma zapostavljeni. Mange pa je tudi zahodna Evropa odkrila šele konec osemdesetih let prejšnjega stoletja.”

V devetdesetih je Alan Ford izhajal tudi v slovenščini. In propadel. Ista založba je prevedla še Corta Malteseja in tudi ta poskus je šel v franže, štirje mehko vezani albumi pa so se za bagatelo ponujali med starim papirjem. “Tako je, če se grejo laiki in analfabeti strip založnike, kupijo avtorske pravice kar od Hrvatov in nato prevajajo iz hrvaščine namesto iz originala. Pri tem je tudi najboljši prevajalec nemočen. Pravi ljubitelji so rasli z Alanom Fordom v hrvaščini in ga v hrvaščini tudi citirajo. Še hujša sramota se je zgodila s Cortom, kjer so epizodo z naslovom Coup de grace - že iz konteksta je razvidno, da gre za milostni strel - prevedli z milostnim udarcem. Lepo prosim, gre za čisto podcenjevanje stripovske publike. Taki vajenci naj pustijo strip pri miru. Slovenski jezik je tako stripovski kot vsi ostali jeziki, le obvladati ga je treba in znati uporabljati.”

Zamujene priložnosti

Leskovšek je med drugim prevedel Hermannov kritiško čislani strip Caatinga o surovih odpadniških tolpah, ki so v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja terorizirale Brazilijo. Strip je v nadaljevanjih objavljal pokojni mariborski tednik Kaj. “Avtorske pravice za strip smo odkupili od Ervina Rustemagića, zato me je osebno prizadela njegova zahteva, naj brezpogojno uničimo tistih nekaj deset strip albumov Caatinge, ki sem jih na lastne stroške naredil za peščico slovenskih zbiralcev tako, da sem iz remitendnih izvodov Kaja iztrgal strip in ga dal vezati. Ervin Rustemagić, eden največjih stripovskih agentov na svetu, se je po razpadu Jugoslavije preselil v Slovenijo in dobil slovensko državljanstvo. Tisti, ki smo Rustemagića poznali kot sposobnega človeka z čvrstimi zvezami v stripovskem svetu, smo verjeli, da se bo stripovska situacija v Sloveniji z njegovim prihodom vsaj malo izboljšala. Njegov Strip Art je navsezadnje stripovsko pismenost ponesel širom Jugoslavije in če mu je uspelo izobraziti Jugo, zakaj ne bi opismenil tudi Slovenije. Izkazalo se je, da smo pričakovali preveč. Slovenija se je za Rustemagića izkazala kot nerentabilen teritorij, s katerim se ne splača ubadati. Še več, skupaj s kakimi tridesetimi slovenskimi zbiralci smo stopili v stik z njim, ker smo želeli kupiti strip albume, ki jih v Sloveniji izdaja in tiska njegova založba SAF. In gladko nas je zavrnil, tako da smo morali njegovo produkcijo še naprej naročati iz tujine, vkolikor nismo uspeli na bolšjaku pod ceno pokupiti izvodov, nakradenih iz slovenskih tiskarn. Bom zelo direkten, če bi Rustemagić iz svoje koprske tiskarne trideset izvodov vsakega albuma podaril slovenskim knjižnicam, bi mu postavili spomenik. Toda spomeniki v Sloveniji ga očitno ne zanimajo.”

No, po drugi strani imamo Tomaža Lavriča, nedvomno enega najboljših svetovnih stripovskih ustvarjalcev. Imamo Mikija Mustra, ki sodi med stripovske pionirje, saj je stripe z živalskimi liki ustvarjal še pred Disneyjem. Imamo celo nizkonakladno slovensko strip revijo... “Ne, nimamo slovenske strip revije, ugovarjam. Imamo strip revijo Stripburger, ki bi morala biti slovenska, vendar neselektivno objavlja stripe v angleščini, hrvaščini, srbščini in ostalih tujih jezikih, zadnja leta celo nekaj v slovenščini. Kakšna je njihova uredniška politika in koliko jim strip pomeni, mi je postalo jasno, ko sem jim pokazal Princa Valianta, oni pa so me samo debelo gledali, češ a ti res to bereš. Seveda berem in prav bi bilo, da bi ga brali tudi v uredništvu, če je njihov cilj v resnici širiti stripovsko kulturo. Po mojem gre za stripovsko vrtičkarstvo, ne stripovsko izobraževanje. Mislim, da je Mladina edina slovenska publikacija, ki več kot dvajset let kontinuirano objavlja kakovostne stripe. In to na dveh straneh. Če ne bi bilo Mladine in v zadnjem času Poleta, Slovenci ne bi več vedeli, kaj je to strip.” Leskovšek je trdno prepričan, da se stripovska vzgoja in kultura začne s stripovskimi prilogami dnevnega časopisja, vse, kar uprave slovenskih dnevnikov vejo o stripu, pa je to, da gre za potrato prostora, ki bi ga lahko odstopili oglaševalcem. “Strip je knjiga in knjiga je kot statičen medij ogrožena. Če strip v obliki pasic, ob katerih so odraščale generacije, ne bo prišel v slovensko dnevno časopisje, kjer bi bil stalno prisoten, bo zanimanje zanj ugasnilo. Ne me, prosim, prepričevati, da se nič ne splača, ker nas je premalo. Če se ne bi nič splačalo, potem ne bi imeli ne filmov ne glasbe. Slovenci smo bili močni v izdajanju slikanic. Skoraj vsak slovenski časopis jo je objavljal. Kvalitetne slikanice, ki so predstavljale kompenzacijo za pomanjkanje stripa. Spomnimo se le na Mustrove: Medvedek Neewa, Lupinica, Snežek, Čebelica Maja in še bi lahko našteval. Pa tudi Princ Valiant je po svoje slikanica. Lahko bi rekel, da je slikanica kot vzporednica stripu slovenski žanr, ki smo ga po neumnosti zanemarili.”