Kultura

Minimal: šumno

Jaša Kramaršič Kacin  |  Mladina 39  |  1. 10. 2001

Čeravno smo mnenja, da bi moral med belimi kvadrati Salona Minimal na Mestnem trgu, čisto zaradi imena, Umek ali vsaj Psiho že davno odšopati set ali dva, se utegnejo iz art pomenkovalnice in minikavarne, ki streže tako s občasnimi razstavami kot z občasnim sušijem, redno razlegati dosti nenavadnejši zvoki. Za njih redni dvomesečni priliv bo skrbel Projekt Atol z nagrado Ars Electronice ovenčanega Marka Peljhana, ki kani v prestolnico pripeljati nekaj vidnejših imen "sound arta" oziroma kunštne, z videom podkrepljene elektronike ter za dobro mero primakniti nastope domačih štromarjev, začenši s šišenskim dvojcem Random Logic. Uvedba cikla Re-Lax v ponedeljek je tako pripadla domačemu dvojcu Max Nullo in mxu, ki je čuječim gostom Minimala naklonil približno strukturirano, iz v omrežju napaberkovanih elektronskih šumov nabrano improvizacijo za vsakdanjo rabo.

Za častnega gosta pa je bil veteran ambientalistike, čislani Anglež Scanner, ki se je s - ne tudi za Zagrebčane, ki so v KSET-u rajali dan kasneje - presenetljivo poljudno ubranim sporedom dotaknil meja plesnosti. Lepo. Res je tudi, da bi od s tako razveseljivim uvozom ukvarjajočega se podjetja, ki se ubada s parjenjem slišnega in vidnega, pričakovali več posluha za luč, prostor in zvok, saj ozki in svetli Minimal le težko ustreže koncertnim merilom in bi se mu v prid tovrstnih gostov in nevarnostim heksenšusa izpostavljenega obiskovalstva še najbolj prilegla začasna preureditev v svalkovalnico. A noč je še mlada.