Kultura / Viharnik na suhem

Ali sploh obstaja kakšna, za širjenje obzorij količkaj dojemljiva tehno publika, ali jo je moč zvesti na konzumerstvo, ki slepo hodi na veselice svojih, utečenih distributerjev? Kot kažejo raziskave, se je pod izrazom tehno, ne brez vzroka, udomačila predstava o iniciacijskih obredjih za vedno novo generacijo, ki raste, za maškare in dude, in je nanj težko zvabiti kogarkoli drugega.

V prid tej domnevi govorijo tudi izsledki s terena, denimo prejšnji petek, ko sta se za tehno občinstvo prestolnice dajala tivolski Taotech z Jamiejem Bissmirom, polovico Space DJ-z, ki v Sloveniji gostuje skoraj že vsak mesec, in berlinski didžej Rok, s katerim je bolj za svojo dušo kot zaradi profita poizkušala le po gostovanjih Chrisa Disa znana Sintetika. Rok, ki seveda ni vajen vakuuma, kakršen je vladal v K4, se je spočetka pustil speljati hitrim ritmom Zagrebčana Maryja, ki je ogreval pred njim, in je za obkladek bolj vijačil po steklenici smirnoffa kot po efektih in semplerju, ki jih je prinesel s seboj.

Kondicija, kakršno lahko konjenica Rodea primerja le z žganjeljubo posadko Einsturzende Neubauten pred desetletji, pa je obrodila s sadovi, saj je Rok upravičil obisk z zajedalsko mešanico trdega tehna, špasne, pumpajoče muzike za bavarske veselice in bolj electro nastrojenih mediger, ki bi zaradi zlobe presunili marsikateri pankrokerski živec, ter tako za vsaj dve uri približno napolnil parter. Mar res ni upanja za deželo monokultur, klik, monopolov in specialistov? Le brez skrbi, podobno dogaja tudi v Nemčiji.