Nalašč plehmuska

Toychestra

Jaša Kramaršič Kacin | Mladina 18 | 6. 5. 2002

Igralnica

Orkester igrač? Zveni mikavno, in kuj se vsaki prezračeni glavi odvrtijo debilane Spika Jonesa, opremljevalcev risank, pregnanih improvizatorjev in cirkuških orkestrov, če ne ferceramo ravno do Aphex Twina in sorodne psihedelizirane sodrge. Žalibog pa je vseženski ameriško češki sekstet Toychestra, ki je pred prazniki šumel v Menzi pri koritu, dajal zelo lesen, plehek in rudimentaren vtis, nesorazmeren z zmožnostmi svojih od vsepovsod nabranih glasbil in zvočil, od mukajočih škatel in presunljivih žvižgalk do harmonijev, ksilofonov in dvovratnih kitar.

Bo treba na včasih prav pankovsko zvenečo, drugič s pridom distorzirano Toychestra, ki je konceptualno infantilna skupina in se - vsaka podobnost z Babes in Toyland je strogo naključna - tudi oblači v punčkaste kombineže in šlafroke, resneje računati čez leta, ko bo prešel ali vsaj slišneje reflektiral stopnjo začetniškega Orffovega orkestra? Moram reči, da bi se mi, priznam, nenačelno in nekonceptualno, prilegel vsaj kak bas ali sodobnejša igračka.