Kultura / Trdno v dramatiki

Letošnji Exodos se je kar sam razčlenil na tri trojke in tako, se je zdelo, prihranil konjenici veliko ugibanja in izogibanja, da se ne zaleti in naleti na dramo, na zgodbo, igro, besedilo in dialog. Uff, letos se zlahka izognemo alergični reakciji, saj Exodos poleg dramske nudi tudi postdramsko trojico in sklop, ki se imenuje Telo - Raztelešenje - Podoba in je bil na sporedu prvi teden festivala.

Se je zdelo. Dokler nisva z mojstrom Frasom uro in pol mrla na Razmadežni (Cleansed) na Gradu, na po besedilu Sarah Kane uprizorjeni predstavi, kjer se, mučno odštevajoč scene in brez odrešilnega konca, odvije kronika poniževanja, mučenja in razčlovečenja v futuristični, s sistemom za nadzorovanje opremljeni instituciji - norišnici? koncentracijskem taborišču? Je bil neprizadetosti - mojster Fras bi rekel akutnemu zdolgočasenju - Rodeove izvidnice kriv dramski značaj predstave, ki ga ni ravno krepila angleščina domačih igralcev in si težko, tudi z video posnetki igre in z domišljeno scenografijo v nadstropjih konstrukcije v Hribarjevi dvorani, išče alibija v "novih medijih"?

Morda pa nam po vseh snuffih in horrorjih, stripih in računalniških igricah, črnih kronikah, balkanskih vojnah, čudesih iz Kapelice in morbidnih dokumentarcih ni nevemkako pihnil na dušo dozdevni zastavek sage o zlodelih Tinkerja, upravnika in dilerja obenem, ki si ga meče na roko in s pendrekom poriva jetnike, ki reže ude, vratove in dojke, kaki jetnici prišije pimpek in opravi lobotomijo, drugemu v čelo vbrizga smrtonosno dozo. Tudi brez velikih, prej smešnih kot šokantnih kadrov plastičnih "odrezanih" rok in nog smo pač videli že veliko prepričljivejših in inspirativnejših negativcev.

Je pa konjenica ubrano hrzala po otročajem od sedem do enajst let namenjeni Alphi angleške Random Dance Company, ki začara s prepletom plesa, elektronske muzike in računalniških animacij, s pravljico, ki razločno vonja po digitalnih, androginih časih in namesto zgodbe nudi ambient. Alpha, ki ne mine brez malce zatemnjenih urbanih obzorij in poučne povesti za lahko noč, bi prav lahko bila v protiutež pravljičarjem in pokroviteljem, ki podcenjujejo našo zlato mladino, obenem pa lahko s karakternimi plesalci in s skozi pred odrom nastavljeno mrežo zmehčanimi, sfumato sanjskimi krajinani in kreaturami osvoji tudi starejše krajane.

Po v "umetno" okolje potopljenih plesalcih pa je Exodos v studiu Viba Filma ponudil še "virtualne" igralce, pravzaprav surround ozvočeno in zelo verodostojno - primerjaj: robotski performans Thomasa Kvama in Frodeja Oldereida januarja v Kapelici - projekcijo šestkrat pomnoženih obličij dveh igralcev, ki kot govoreče glave sredi teme potem nastopajo v vlogi likov Maeterlinckovih Slepcev. Definitivno: strašljiva intervencija, ki se tesno prilega tonu drame o neodločnem in nesklepčnem ljudstvu ali čredi, vprašanje, če res tudi raztelešenje, odsotnost človeškega telesa, ki na gledališkem odru itak po definiciji postane fikcija in mora tudi tu v službi učinka nastopati vsaj kot računalniški približek. In kdaj preide Exodos od govorečih glav do sublimnejšega podajanja tematike?

povezava