Kultura / Škucov dvojni udarec

Kdo ve, morda kdaj napoči čas, ko bodo slovenski promotorji, organizatorji koncertov in elektronskih veselic, združeni vsaj v koordinacijo, ki bi preprečevala, da na isti dan strežejo s podobno ubrano muziko in si medsebojno odžirajo težko priborjeno občinstvo. Dotlej se bo pač treba sprijazniti z dejstvom, da se, tudi, če ne gre za konkurenčne zoprnije in igre moči, tudi pod isto streho oziroma krovno inštitucijo najdejo krožki, ki ne vedo, kaj počnejo drugi, čeprav se ukvarjajo s podobnimi dejavnostmi. V torkovem primeru gre za Škuc Ventilator in Škuc Bubo, ki sta se po vsem sodeč domenila za skupno nastopanje šele, ko sta ugotovila, da se jima prekrivata datuma Chilli Festa in projekta The Bug, pa potem ponudila skupno vstopnino in zagotovila ljudstvu, da bo Luomo, glavni nastopajoči na Chilli Festu, začel v studijih VPK šele po koncu nastopa The Bug v klubu Channel Zero.

No. Morda pa je bil strah Škucovih inštitucij preuranjen in se elektro podstat v že tako žepni mikroklimi ločuje na tiste, ki bi šli ali ne bi šli na Metelkovo, morda pa ozko prirezani razgledi vseeno ne sežejo od hrupa, kakršnega je bilo pričakovati v Channelu, do ohlajenih berlinskih ritmov in skrivenčenega housa, kar naj bi se dajalo v VPK-ju. Zakaj ne enim ne drugim konec koncev niti ni manjkalo za spodoben potek zadostne publike. Ki se je v Channelu prej pustila bombardirati decibelom, stroboskopu in umetni megli kot res norela ob tem kar, bolj s telesom in z gestami kot resnično s prsti, namešava iz ekstremnih krogov znani Kevin Martin alias The Bug. Martin je sicer nastop prišel z grobo, kot z mesarico namiksanim in prej nametanim kot zloženim venčkom viž iz računalniškega spomina, a nadaljeval eksplozivno, ob podpori ragga nakladača Ras B-ja in z džungelskimi, z nasilnimi vpadi nojza pretrganimi nalomljenimi ritmi.

Seveda pa je Martin, ki so ga napovedovali za deseto uro, začel šele ob pol dvanajstih in je konjenica Rodea komaj komaj še pravi čas prigalopirala do VPK-ja, da je ujela zvezdnika. Finec Vladislav Delay oziroma Luomo je tisti večer stregel z Martinu podobnimi tehničnimi prijemi, z zadaj tekočo matrico in ad hoc sproženimi motnjami, ki mu služijo, da svojemu ekstatičnemu, najboljšim tabletkam namenjenemu housu podeli tisto art verodostojnost. Se pa Delayeve mojstrovine, posebej kadar priliznjenih ženskih glasov ne doleti prirezava in vloga efekta za izborno ritmiko, rade končajo tudi v popevkah, ki bi jih bili veseli vsi nastopači in medeničarke iz MTV Grinda in ki niti niso motile v nasploh prijetnem in dostojno ozvočenem VPK-ju poplesujoče publike. Chilli Fest, na katerega je Chilli Space, dopolnilna dejavnost ljubljanskega tehno krožka, prvič povabila tudi tujega gosta, pa je mimogrede postregel tudi z večjimi presenečenji, denimo s spet zdravo kilažo že kar preveč atletskega Umeka in z njegovim eklektičnim setom, ki se je, brezhibno zmiksan, prevesil celo v transijado in, si lahko mislite, mehkobni, refrenasti progressive trance. Seveda le pod Zeta Reticula aliasom in seveda le na Chilli Space seansi. Za svojo dušo?