Kratko, a dekadentno

Campo de' fiori

Jaša Kramaršič Kacin  |  Mladina 6  |  13. 2. 2004

Morda bo držalo, da je iskanje navezav na oglaševano tematiko predstave, življenje in misel Giordana Bruna, kaj trudapolno početje, da bodi dokončno dešifriranje tega, kar po angleško starčevsko kreha ali ptičje žgoli Mala Kline, prepuščeno ostrejšim ušesom ter da bi rabil njen Campo de' fiori v Cankarjevem domu stalnega animatorja, ki bi zamaknjenemu in nič hudega slutečemu občinstvu s prvim ploskom označil konec predstave. Ampak slejkoprej je šteti za osvežitev, da se plesalka, članica Kovačevega pogona En-Knap, v svojem prvencu tako izdatno in umestno posveča zvoku in ne le lastnemu mišičevju, da zdrži kameleonsko odigrati več vlog zaporedoma in da zmore v španoviji z mladimi, a izvedenimi ozvočevalci in lučkarji v betonskem bunkerju Duše Počkaj uprizoriti tako sugestivne pokrajine. Prejkone - sanjske, polmračne, fellinijevske pokrajine kot zemlja starega sveta, pokrajine razkroja in dekadence.

Smo že rekli, da je dekadenca tudi v novem tisočletju zelo v modi in da bi dostikrat benigne vrste domačih sodobnih plesalcev s pridom popestrila močnejša zasedba darkerjev in okultistov? Brez dolgovezenja, nastopaštva in razmetavanja z mišično maso, jedrnato, da je kaj. Kaj se je s Klinetovo, ki ima raje motne in moreče aluzije kot eksplicitnost in ki v prvi vrsti stavi na atmosfero, v domovini, veliko po najhujši nuji, zaredil dovolj verodostojen klon italijanske sekte Societa Raffaello Sanzio, ki je prav v CD-ju nekajkrat postregla z mojstrovinami dušenja, krive vere in klavstrofobije? Za metalce in izven.