Kultura / Brezličneži iz podhoda
Bl!ndman Electric
Jaša Kramaršič Kacin
MLADINA, št. 8, 27. 2. 2004
Bl!ndman družno
© Miha Fras
O flamskem saksofonskem kvartetu Bl!ndman smo se pustili poučiti tistim, ki so mu prisluhnili tekom ene od kinoušesnih seans, in priporočilo, češ da gre kljub določeni hermetičnosti za preverbe vredno zasedbo, je bilo skupaj z napovedanim elektronskim repertoarjem zadosten izgovor za obisk Cankarjevega doma, zaradi določene sterilnosti ne ravno izvoljenega koncertnega terena za Rodeo. Ampak Bl!ndman, ki hodijo po svetu z izdelano koreografijo, mimiko in osvetljavo, zaradi katerih lahko brez manka zapolnijo oder Linhartove dvorane, so se po vsem sodeč izvrstno znašli v slovenskem hramu kulture, kjer so imeli z jedrnatimi pojasnili šefa, o zasnovi in izvoru skladb razkladajočega Erica Sleichima, pospremljeni recital. Če pogledamo le note, ki si jih vestno nameščajo slepci, izborno tehniko in slog, ki prej kot po nikotinu in džezu, prej kot po improvizaciji in urejenem kaosu diši po konzervatoriju, je jasno, da se Bl!ndmanu ne ploska med stavki in da se po koncu z notami zakoličenega sporeda ne more računati na bis.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Jaša Kramaršič Kacin
MLADINA, št. 8, 27. 2. 2004
Bl!ndman družno
© Miha Fras
O flamskem saksofonskem kvartetu Bl!ndman smo se pustili poučiti tistim, ki so mu prisluhnili tekom ene od kinoušesnih seans, in priporočilo, češ da gre kljub določeni hermetičnosti za preverbe vredno zasedbo, je bilo skupaj z napovedanim elektronskim repertoarjem zadosten izgovor za obisk Cankarjevega doma, zaradi določene sterilnosti ne ravno izvoljenega koncertnega terena za Rodeo. Ampak Bl!ndman, ki hodijo po svetu z izdelano koreografijo, mimiko in osvetljavo, zaradi katerih lahko brez manka zapolnijo oder Linhartove dvorane, so se po vsem sodeč izvrstno znašli v slovenskem hramu kulture, kjer so imeli z jedrnatimi pojasnili šefa, o zasnovi in izvoru skladb razkladajočega Erica Sleichima, pospremljeni recital. Če pogledamo le note, ki si jih vestno nameščajo slepci, izborno tehniko in slog, ki prej kot po nikotinu in džezu, prej kot po improvizaciji in urejenem kaosu diši po konzervatoriju, je jasno, da se Bl!ndmanu ne ploska med stavki in da se po koncu z notami zakoličenega sporeda ne more računati na bis.
Se pa natančnost in urejenost tudi kdaj prileže. Denimo takrat, ko z dihanjem, sopenjem in šklepetanjem tipk na saksofonih predstavi svojo hipnotično izkušnjo z gledališčem no, ko se najbolj približa žanrski elektroniki s temačni trip-hopom in s čudaškim solom ob podlagi nasekanih semplov iz nekega ameriškega zapora, ali ko, na največjo radost dvorane, za konec s tankim ušesom ubere Steva Reicha. Zakaj tovrstne muzike ne ponudijo šolarjem poleg morečih resnoglasbenih izkopanin? O temperamentu in smislu za humor pa, da nas ne zanese v nacionalne stereotipe, kdaj drugič.