Globoko v maniri

Explosions in the Sky

Jaša Kramaršič Kacin  |  Mladina 10  |  14. 3. 2004

Teksaški ansambel Explosions In The Sky si je nakopal publiciteto z menda preroškim, tik pred enajstoseptemberskim spektaklom izdanim prvencem in vižo Plane Will Crash Tommorow, sicer pa je prišel v KUD F. Prešeren branit postrockovske barve. Čeravno je konjenica mnenja, da bi bilo tisti post- že dobro desetletje najbolje iskati v elektroniki, je bila ameriška posadka kar primeren izgovor za obisk nekdaj živahnega trnovskega hrama kulture, v čigar dvoranico se je tisto sredo nagnetlo presenetljivo število ljubiteljev postrokovske muzike. Eksplozivne, žalobne, a triumfalne muzike, za kakršno se je programsko opredelil teksaški kvartet? Vsekakor. Bo pa držalo, da instrumentalne

epopeje, ki se preko tihih, brenkalnih ali tamburaških uvodov pnejo v nojzerske vrhunce, tudi če nekako pogoltneš višek svetobolja in osladnost nekaterih "akustičnih" kitarskih vložkov, razočarajo predvsem zaradi zelo predvidljivega klišeja zapletov in razpletov, nad katerim so bili celo zapriseženi ljubitelji sentišev iz Prekmurja (glej: panonska depresija, Prekmurje Noise Conspiracy,...) tolikanj zdolgočaseni, da so EITS ob smotki domače prisodili poustvarjalnost za petami nedvomnih vzornikov Mogwai. Odgovore na vprašanja, koliko je v sporedu EITS dinamike in kako gre ločevati žlahtno specifiko postrokovskih ansamblov, je treba definitivno prepustiti ljubiteljem in zanesenjakom, sicer se ti lahko primerijo nekorektnosti in površni sklepi, češ da EITS vseskozi drgnejo isto vižo in da postrocku vlada manira. No. Enim pretresljiva, iskrena, boleče lepa muzika za konec sveta, drugim lepa priložnost za bizarne reminescence na Tomaža Pengova in "keltsko" obdobje The Skids. Le od kje.