Exodos

Bolje od niča

Jaša Kramaršič Kacin  |  Mladina 22  |  4. 6. 2004

Čeprav so se zgrinjali črni oblaki, je Exodos prejšnji teden zaključil v mejah spodobnosti, za kar tu že ne bomo okrivili vietnamskih lutk na vodi, naivnega, z živo etnično muziko spremljenega spektakla, ki je samo z živimi barvami, šarmom eksotike in igro nevidnih vzvodov pod prekopicujočimi se lutkami navduševal mlado in staro v Tivoliju. Raje, kot da bi videli festivalski novum v "najstarejši" lutkovni praksi na svetu, v scenosledu skečev in animacijskih spretnosti, bi ga pripisali domiselnemu ozvočevanju plesalk v Enciklopediji Lynde Gaudreau, ki - švist, šelest, krck, na momente zelo blizu ravno še aktualnim trendom v elektroniki - vendarle daje upanje, da se na komando spremljevalne muzike poskakujoče plesalstvo kmalu prebije do avtonomije. Plešemo muziko? Blizu, blizu.

Če Enciklopedija zaradi pestre sestave, domiselnega videa, luči in scenografije, smisla za šalo in distanco med slabo uro ni vknjižila veliko zehanja, je za hehet in svojski odmik v Vaji Josseja de Pauwa poskrbelo že dejstvo, da je naloga sinhronizacije bolj črnega kot belega filma o alkoholni epizodi, brezupni "resnici" druščine meščanskih povzpetnikov in njihovih pleh žena, zaupana flamskim otrokom, naturščikom. Ki tekom predstave oponašajo geste, intonacijo in mimiko spoštovanih krajanov na platnu in se preoblačijo v identična oblačila. Kino-uho? Podobno, a neprimerno ostreje, na nož in zgražanje lepih duš zastavljeno mešanico tragike in zajedljivega humorja pa je ponudil tudi nedeljski zaključek festivala, nastop kultnega britanskega tria Tiger Lilies, ki se je odločil zabavno glasbeno izročilo, kolonialne in gusarske, vodvilj in kabaret, nadgraditi z morbidnimi, črnogledimi, a verističnimi besedili, ki kot buldožer orjejo po družbenem dnu. Tiger Lilies, ansambel, ki bi ga bil vesel vsak malo drugačen cirkus, za povrh odlikuje operetni falset ter poza v razmahanega klovna maskiranega Martyna Jacquesa in odrske norije s teatraličnim bobnarjem na čelu, in bes me plentaj, če niso njihove občutene štorije tisto, na kar so vseskozi merile, a zaradi vživetosti zgrešile tudi sentiš veličine kalibra Davida Bowieja, Toma Waitsa ali Bruca Springsteena.

Je pa že tako, da si je za prenekatero atrakcijo festivala, ki je v preteklosti obredel veliko ljubljanskih prizorišč in se vrnil v naročje Cankarjevega doma, zlahka predstavljati naslovnikom in značaju ponujenega primernejšo lokacijo in da se je vprašati, ali je španovija, ki je računala na finance in (neupravičeno) na gledališke abonente slovenskega kulturnega hrama, letos res postregla s hudimi presežki, ki bodo v prihodnjih letih privabljali ljudstvo. Bolje kot grozeči nič, ki se je po letih stagnacije že kazal na obzorju? Nedvomno.