Kultura

Lo-fi psihedelija

Metamkine

Jaša Kramaršič Kacin  |  Mladina 42  |  24. 10. 2004

Ali ste se kdaj, prežeti s primerno dozo Hoffmannove kisline, prepričali o izredni izrazni zmožnosti, ki jo posedujejo tako topi instrumenti, kot so baterija in par rok? Ne? Saj ni pomembno. Z le malce bolj sofisticiranimi orodji, da, z žepnimi svetilkami, šestnajst milimetrskimi projektorji ter s kopico sintetičnih in akustičnih glasbil ga tripa francoska "intervencijska celica" Metamkine, ki je imela seanso v torek v Kapelici in potem do konca tedna poučevala ukaželjne domače sile v okviru zvočno slikovne delavnice.

Metamkine, katere člani vrtijo, ročno mencajo, praskajo in žgejo bojda tudi najdene filme čepe obrnjeni proti občinstvu ter projicirajo sloje in sloje skrivnostnih podob preko ogledal na platno za sabo, seveda ne stavi na spolirani sijaj visoke tehnologije, temveč na motnost in nerazločnost, ki daje krila domišljiji. Iz sosledja hipnotičnih vrtincev in dražečih suspenzov spohana rolada je k temu neločljivo zvarjena z abstraktno, a zadrajvano elektronsko muziko, tudi s klopotanjem samih projektorjev, šumi in razelektritvami, in tudi brez pristavka, da gre v veliki meri za improvizacijo, je kazno, da so bili abonentje cikla Bitshift priča prvovrstni kinoušesni poslastici. Potegne? Do vrtoglavice.

povezava