Kultura

Ljubezen je bojno polje

Od instalacije do okvirja

Jaša Kramaršič Kacin  |  Mladina 38  |  24. 9. 2005

V Škuc se je zopet vrnil Alen Ožbolt, ki je tam v osemdesetih, takrat še kot polovica pogona Veš slikar svoj dolg, zaoral nekaj globokih brazd, tokrat pa si je z Žigo Karižem bratsko razdelil prostor galerije. In zopet očaral? Hja, če je Ožbolt tokrat koga očaral, je najbolj očaral zbiralce, ki niso imeli kaj početi z njegovimi dosedanjimi instalacijami, tudi s temačnimi, ljudstvo požirajočimi špiljami v Škucu, tokrat pa se jim neznanska množica Ožboltovih molekul, kosti in tkiva, stalagmitov, alg in meduz, spotakljivih in organskih oblik praviloma nastavlja v ličnih okvirjih ali celo v steklenih vitrinah. Dekorativno. Ljubitelji, pohitite!

Druge vrste kolekcijo pa predstavlja Žiga Kariž, ki je v predsobi Škuca nastavil z razumniškimi statusnimi simboli, svoje roke kopijami slik in Duchampovega pisoarja, s knjigami, kasetami, videi povsem zatrpano dnevno sobo, pokazal erudicijo in poznavanje stroke, spotoma pa pricinil še miceno provokacijo, foto tapeto New Yorka z bivšima dvojčkoma, in deci v zadnji sobi Škuca namenil video klub s piratskimi kopijami akcijskih filmov iz zanj usodnih sedemdesetih. Spomenik art konzumentstvu? Tudi prav. Le da bi od Kariža po izkazanem že pričakovali jedkejših topil in bridkejših nožev. No. Glavno, da ima stvar koncept.