Kultura

Sončne viže

Caribou

Jaša Kramaršič Kacin  |  Mladina 41  |  14. 10. 2005

Dan Snaith je nekdaj ustvarjal pod znamko Manitoba, sedaj pa vijači kot Caribou, in medtem ko ga je prvič v prestolnico, točneje v Menzo pri koritu pripeljal kunstelektronični pogon Re-Lax, ga je na nedeljski večer v Ortu ponudila Buba. No. Čeravno se ima Snaith za prvo transformacijo, daleč od kakršnihkoli artističnih kapric, zahvaliti edinole tumpastemu pevcu zdavnaj odstavljenega punk ansambla Dictators, Handsome Dicku Manitobi, ki je Snaitha tožil zaradi rabe imena (!) in čigar tožbi se je le-ta uklonil, druga menjava verjetno ni popoln plod naključja. Caribou je namreč Snaitha, posebej v živo, popeljal še dlje od tranzistorjev in elektronov, ki se tu bohotijo v vlogi zadaj tekoče, glasne matrice, preko katere sežejo le njegovi udarni pasusi z drugim bobnarjem, kak preblisk na melodiki ali sintetizatorju, redko anemični, napol akustično brenkajoči kitarist, dratarsko vzdušje pa le krepi Cariboujev pestri scenosled.

Trio namreč, za špil čez matrico zelo zelo prepričljivo, žge zadrajvane krautrokerske rolade, prebira po strunah hipi psihedelije, enkrat kar z Bitlesi in Bičbojsi v isti viži, niza keltske narodne in muziko za lunaparke in sonični nojz, v primerjavi s katerim bodo morali domači ljubitelji iz Prekmurja pojesti še mnogo doedolov. Caribouju, ki ne bi mogel izgledati bolj angleško in igrati sončnejšo muziko, sicer proti koncu zmanjka presenečenj, zavedni dratarji pa bi znali tudi podvomiti v distorzirane kitare na posnetku - pajac na odru aranžma, a vendar je na Snaithovo početje menda gledati od drugje, denimo od tam, kjer se vidi na video ekran. Se bo Snaith kdaj nesebično umaknil v ozadje, v položaj kinoušesnega ozvočevalca, in v prvo vlogo, ki si jo zasluži, postavil po naročilu narejene videe, infantilne, zadete risanke irskega podjetja Delicious 9? Za hipijevsko otročad.