Trzanje pod vprašajem

Swag

Jaša Kramaršič Kacin  |  Mladina 10  |  10. 3. 2006

Bi si - še vedno - mislili, da se bo na nastopu didžeja, katerega produkcija in remiksi se redno pojavljajo na listah svetovnih didžejev, kar trlo razsvetljenja željnega ljudstva? Na za veselice zapovedani petek, v K4, kamor naj bi se pač vozilo tovrstne specialitete? Ma, niti ne. Saj se jih v domovini, kjer je pustošila tancmašina, v vseh teh letih in desetletjih ni nabralo veliko, ki bi jih matral firbec ob imenih, kot sta Swag ali, navsezadnje, pred dvema tednoma, Black Strobe. Naj za Arnaulda Rebotinija, večjo, dvometrsko polovico še vedno vročega francoskega dua Black Strobe, rečemo vsaj, da bi se mu obrestoval tanjši posluh za plešoče, ki so težko sledili žganju z elektrom prežetega housa in tehna. Bi se obrestoval tudi, čisto za primerjavo, uvoz njegovega, po pravici veliko razvpitejšega kompanjona Ivana Smaggha?

Mogoče, če bi kdo trzal. Tako pa smo lahko zadovoljni že, da se trza na občasnih masovkah, na katere se hodi po inerciji, in da je na Chrisu Duckenfieldu trzal z medenico tudi bazen K4.

Upravičeno? Deloma, takrat, ko je Duckenfield vrtel nabriti, cirkuški house in acid, naj le pritrdimo medenicam, sicer pa konjenica prilaga ločeno mnenje, posebej kadar je na gramofonu tenko rezani, moreči, nič zafankani tech-house ali, za saharinasti obliž, cele kitice obsegajoče popevke. Diktat trga ali globlja afiniteta?