Heni Erceg

18. 11. 2011  |  Mladina 46  |  Hrvaška

Tovariša Tita ne damo

Sredi resnih načrtov Kumrovčanov, da bi Tita še bolje izrabili v turistične namene, je prišla novica, da se je hrvaška vlada odločila Politično šolo v Kumrovcu, ki se imenuje po Titu, vrniti katoliški cerkvi.

Pred kratkim je televizija predvajala oddajo o dveh sosednjih naseljih, v Sloveniji in na Hrvaškem. Slovensko je bilo videti kot bonbon, razvilo je zanimivo turistično ponudbo, vse z dobrim načrtovanjem in večinoma z denarjem iz evropskih skladov. Župan hrvaškega naselja Kumrovec pa je govoril o težavah z birokracijo in zanemarljivih sredstvih, ki jih je Kumrovec pridobil iz evropskih skladov. Dve naselji, enake možnosti, različni učinki. Pa vendarle se Kumrovčani niso dali, vse so stavili na karto turizma, vse načrte utemeljili na blagovni znamki Josipa Broza Tita, ki se je v Kumrovcu rodil.

Potem pa je sredi resnih načrtov Kumrovčanov, da bi Tita še bolje izrabili v turistične namene, prišla novica, da se je hrvaška vlada odločila Politično šolo v Kumrovcu, ki se imenuje po Titu, vrniti katoliški cerkvi. Prav s tem zanimivim poslopjem, namerno prepuščenim propadanju, so imeli Kumrovčani največje načrte, a so se leta in leta pogajali z državo, naj jim ga prepusti v last.

Sedaj so vladi sporočili, da »duhovniki niso dobrodošli, če jih HDZ pošilja, da bi uničili tukajšnji turizem, utemeljen na liku in delu maršala Tita«. Uf, to je čisto resen upor cerkvi, za katero se je, lahko rečemo, spet izkazalo, da je resnični gospodar v Hrvaški, in katere mnenje je pravzaprav treba upoštevati pri vsem, od gospodarskih načrtov do izbire političnih strank.

Kajti zanimivo, tik pred volitvami so za mizo spet sedli škofi in premierka, da bi se lotili novega kroga sramotnega političnega trgovanja, takšnega, s katerim vedno povzročijo resno gmotno škodo državljanom. Gospa Kosorjeva je, čeprav zdaj vodi zgolj tehnično vlado, ki nima pravice sprejemati nikakršnih pomembnih odločitev, cerkvi obljubila vrnitev novega kontingenta nepremičnin, odvzetih nekdanji državi, med njimi tudi Politične šole v Kumrovcu, ki pa je le delček ogromne kvadrature različnih nepremičnin, za katere kler trdi, da ima do njih menda pravico.

Tako so škofi, resno pripravljeni na predvolilno trgovanje s HDZ, ki ji grozi poraz, zahtevali celo vrnitev velikega dela otoka Mljeta, razkošnega turističnega bisera, skupaj s kar dvema tretjinama otoškega narodnega parka. Kakor je povedal neki dubrovniški duhovnik, cerkev od prebivalcev mljetskih vasi celo pričakuje, da ji bodo plačevali najemnino, saj menda hiše, v katerih živijo, prav tako pripadajo tej ustanovi. Poleg tega se je na mizi znašla zahteva po vrnitvi kar 22 šol v Zagrebu, poslopij številnih gledališč, kinematografov, muzejev ... Vse to, čeprav je država velik del lastnine cerkvi že vrnila, v Dalmaciji na primer tako rekoč vse, kar so kleriki razglasili za svoje, kar so torej nekoč davno, ko so bili še fevdalci, odvzeli neplemičem in kmetom.

Tik pred volitvami so za mizo spet sedli škofi in premierka, da bi se lotili novega kroga sramotnega političnega trgovanja, takšnega, s katerim vedno povzročijo resno gmotno škodo državljanom. Gospa Kosorjeva je, čeprav zdaj vodi zgolj tehnično vlado, ki nima pravice sprejemati nikakršnih pomembnih odločitev, cerkvi obljubila vrnitev novega kontingenta nepremičnin.

V zameno za Mljet, Kumrovec in druge dobrine so škofi obljubili lojalnost in nemudoma svetovali državljanom, za koga naj glasujejo na volitvah oziroma komu ne smejo nameniti svojega glasu. Seveda ne smejo glasovati za »komuniste«, ateiste, razbojnike, ki nočejo razčistiti z zločinsko preteklostjo komunističnega režima. Tako sta se v promiskuitetnem objemu spet znašli HDZ in cerkev; s skupnimi dobrinami trgujeta, kot bi bile njune, pri čemer sta se izkazali za istovetni nacionalistični skupini, ki nimata nikakršnih moralnih pomislekov v odnosu do državljanov in sta nasilni do vsakršnega mnenja, drugačnega od njunega.

Dober primer cerkvenega nasilja je odnos vrha te ustanove do vplivnega splitskega duhovnika Ivana Grubišića, ki že leta nasprotuje uradni cerkveni ideologiji, zdaj pa, ko se je upokojil, se je odločil še za kandidaturo na parlamentarnih volitvah. Seveda ima precejšnje možnosti za vstop v parlament. Škofi si vztrajno prizadevajo, da bi z izsiljevanjem in različnimi grožnjami onemogočili tega duhovnika, zdaj pa so se odločili za resnično nizek udarec. Že nekaj mesecev mu ne izplačujejo pokojnine.

Cerkev s tem zgolj vnovič razkriva svoj značaj, ki ga poznamo še iz devetdesetih let, ko se je vzpostavila kot močna vzporedna oblast v uradno sekularni državi in nato kot odkrita zagovornica vojnih zločincev in nasprotnica civilizacijskih vrednot. Predsednica HDZ in vlade pa se je tokrat spustila presenetljivo nizko, niže se pravzaprav sploh ne bi mogla. Njen koalicijski sporazum s splitskim županom Kerumom - ta se je prav pred kratkim ozaljšal z novim biserom, ko je zatrdil, da so vojno in prelivanje krvi povzročili mešani zakoni - je odvraten moralni salto mortale, vendar za državljane zelo poučen. Kajti z njim je Kosorjeva svojo stranko končno javno uveljavila kot tisto, ki zagovarja vrednote splitskega župana, torej korupcijo, vojno dobičkarstvo, odkrito sovraštvo do Srbov.

Sporazum s Kerumom je prav tako kot škodljivo trgovanje s cerkvijo dokaz popolnega političnega obupa HDZ, saj stranka s to koalicijo dobi malo ali nič, poblaznelemu fašistu Kerumu pa bo omogočila vstop v parlament. Potem ko je ta prekanjeni trgovec izropal in razdejal Split z mafijsko širitvijo svojega primitivnega cesarstva nepotizma in korupcije, je dojel, da se je politično onemogočil, zato je usluge ponudil enako obupani predsednici HDZ Jadranki Kosor. Ta je s kolaboracijo s Kerumom izgubila še zadnji politični adut, adut svojega znamenitega boja proti kriminalu. Saj je sama registrirala volilno koalicijo z do obisti skorumpiranim človekom, s katerim se že nekaj mesecev ukvarjajo preiskovalni organi.

Seveda o kakem programu za povečanje blaginje državljanov ni govora, sodelovanje, kot v en glas zatrjujeta Kerum in Kosorjeva, utemeljujeta na »domoljubju in krščanskih vrednotah«, »okoli sebe pa želita zbrati vse, ki mislijo hrvaško in za Hrvaško«. Vsekakor jima moramo verjeti. Kajti grb, zastava in križ, lahko tudi v drugačnem zaporedju, brez dvoma zagotavljajo varno, pa čeprav zatohlo zatočišče res številnim političnim in cerkvenim malopridnežem, dobičkarjem in vojnim zločincem s tega območja.