ALTERNATIVE EVROPE

Politika  |  Komentar

Ljubim te – jaz tebe tudi ne!

Zakaj se slovenski politiki na smrt bojijo drug drugega in zakaj se še bolj kot smrti bojijo ljudstva – ponovnih volitev

Marcel Štefančič jr.  |  Mladina 2  |  13. 1. 2012

Zoran Janković in Roman Jakić

Zoran Janković in Roman Jakić
© Tjaša Zajc

Ko je Gregor Virant rekel NE Zoranu Jankoviću, so se vsi le začudeno vprašali: kaj se je zgodilo? Kaj je pa to? Kaj je bilo sploh to, kar se je odvrtelo pred našimi očmi? Kaj smo videli? Kaj se je torej zgodilo? Nič, zgodilo se je to, kar se je leta 1910 zgodilo v Chicagu. Sama Geezila, chicaškega biznismena, ki je prav tedaj prodal svoj biznis, pobral milijon dolarjev in se umaknil v penzijo, je obiskal fant z imenom Joseph Weil: Slišal sem, da prodajate stanovanje – rad bi ga kupil! Točno, cena je 8000 dolarjev, je rekel Geezil: Toda zahtevam polog 2000 dolarjev. Kul, je rekel Weil: Kar takoj vam bom vse plačal, če seveda lahko počakate nekaj dni, da izpeljem neki drugi posel. Geezil, stari, prevejani biznismen, je seveda privolil, obenem pa ga je živo zanimalo, kaj ima fant za bregom oz. kako bo tako na hitro prišel do tako lepega denarja. Weil je najprej malce omahoval, švigal z očmi in cincal, potem pa dahnil: Okej, povedal vam bom, ampak pod pogojem, da to ostane med nama! Šur, je pihnil Sam. Med nama. Absolutno.

In tako mu je povedal, da je bil njegov stric dolga leta tajnik skupine finančnikov in da so ti finančniki pred leti kupili gozdno kočo, ki jo hočejo zdaj prodati. Stricu so rekli le: Prodaj jo – dobimo, kar dobimo! Toda stric, ki so ga finančniki ves čas le izkoriščali in podcenjevali, bi se jim rad maščeval. Kočo, ki je vredna 155.000 dolarjev, bo prodal pod ceno, za pičlih 35.000 dolarjev, toda ne kar na slepo. Specifično, prodal jo bo nastavljenemu kupcu, ki ga zdaj išče Weil. Nastavljeni kupec bo kočo potem prodal naprej, po realni ceni, Weil, stric in tretji, nastavljeni človek pa si bodo razdelili dobiček. To bo ostalo med njimi. Totalno.

61
Glasov za mandatarja je dobil Janez Drnovšek leta 2000

Geezil se je takoj javil za nastavljenega kupca. Weil je spet omahoval, cincal, stokal, skomigal, se praskal po glavi, potem pa rekel: Okej, samo priti moramo s 35.000 dolarji. Ni problema, je dahnil Geezil. In že sta sedela na vlaku za Galesburg, kjer jih je čakal randi s finančniki. Na vlaku ga je seznanil s stricem, ki je s sabo pripeljal tudi boksarja, Georgea Grossa. Ko so prispeli v Galesburg, sta šla Weil in stric na miting s finančniki, Geezil in boksar pa sta ostala v hotelski sobi, kjer je začel boksar takoj trenirati. Šampion je pač šampion – ne izgublja časa. Weil in stric sta se kmalu vrnila z elegantno oblečenimi finančniki, malce so poklepetali, vmes sklenili kupčijo, potem pa je eden izmed finančnikov v kotu opazil boksarja. To je moj novi up, se je pobahal stric. Finančnik je povedal, da ima tudi sam pod svojim okriljem obetavnega boksarja. Že mogoče, je siknil Weil, toda naš šampion lahko položi vsakega, tudi vašega. O, mojega že ne, je odvrnil finančnik. A stavite, je vprašal Weil. Seveda, so rekli finančniki. Stava: 50.000 dolarjev. Dvoboj: jutri. Toda reč ostane med nami. Kompletno.

Janković je tako nasedel predstavi, da ni opazil, da VSI, ne le Virant, igrajo proti njemu.

Ko so finančniki odšli, je stric ponorel: Kaj se pa greš, se ti je zmešalo, kje zaboga bomo dobili denar za to jebeno stavo! Brez skrbi, je mirno odvrnil Weil, poznam onega drugega boksarja, podkupljiv je, nekaj drobiža mu bomo dali, pa bo padel. Toda: kje bomo dobili denar za stavo? Geezil, ki je bil že preveč noter, da bi se poglabljal v nianse, je izstrelil: Jaz lahko takoj dam teh 35.000 dolarjev, ki jih imam za plačilo koče! In res, zvečer se je v hotelsko sobo pritihotapil oni drugi boksar, da bi s stričevim boksarjem naštudiral predstavo. Stric je sijal. Weil tudi. In Geezil prav tako. To je bilo med njimi. Bolj kot kadarkoli.

Naslednji dan so se dobili v telovadnici, denar zaklenili v škatlo – in boksarja sta se udarila. Tolkla sta se in tolkla, Geezil pa si je mel dlani. Nič ni kazalo, da bo oni drugi boksar še dolgo na nogah. Vse je šlo torej po načrtu. Toda sledil je šok: ni padel oni drugi, podkupljeni boksar, ampak George Gross, njihov boksar. Še huje: padel je kot pokošen! Še huje: ni več vstal! Še huje: iz ust mu je bušnila kri! Še huje: ni se več premaknil! Eden izmed finančnikov, ki je rekel, da je bil nekoč zdravnik, je planil proti njemu, preveril utrip in zmajal z glavo: Mrtev je! MRTEV, so panično kriknili finančniki, Weil, stric, oni drugi boksar in Geezil. Bežimo! Če nas dobijo, nas lahko obtožijo za umor! Razkropimo se! Če vas kdo kaj vpraša, se ne poznamo! Sam Geezil je pustil denar in panično zbežal. Ni se oziral nazaj. Čim prej je hotel biti čim dlje od trupla – čim dlje od tega, kar je bilo med njimi.

57
Glasov za mandatarja je dobil Janez Janša leta 2004

Če bi se Geezil ozrl, potem bi videl, da je kobajagi »mrtvi« boksar po njegovem naglem odhodu vstal, si obrisal piščančjo kri in si s soigralci razdelil 35.000 dolarjev. Točno, vsi tisti finančniki, stric, Gross in oni drugi boksar so bili le igralci v veliki, epski, zelo dobro spleteni, dramaturško kompleksni prevari, ki jo je zrežiral Joseph Weil, bolj znan po vzdevku Yellow Kid Weil, umetnik prevare, umetnik blefa, con artist, mojster sestavljenih, zamotanih, dobro obdelanih, retorično bogatih sleparij.

Igre zaupanja

Sam Geezil je mislil, da je del koalicije, ki pa je dejansko ni bilo. Kot Zoran Janković, ki je mislil, da je že v koaliciji z Virantom, toda koalicije ni bilo. Geezil je tako nasedel predstavi, ali bolje rečeno, tako je padel noter, da ni opazil, da VSI igrajo proti njemu – in to že ves čas, od začetka. Podobno je predstavi nasedel Janković – tako da je padel noter, da ni opazil, da VSI, ne le Virant, igrajo proti njemu. In to že ves čas, od začetka. Ne brez razloga: Janković je bil motnja – in to za vse stranke, za vse politične igralce. Nekaterim je kvaril ravnovesje, nekaterim igro, nekaterim je kradel glasove – vsem skupaj pa je ukradel show. Še celo Pahor, ki mu je bil na videz najbližje, je igral proti njemu, »uničevalcu levice«. Ne le, da Janković ni opazil, da je koalicija le iluzija, ampak ni opazil, da nihče noče z njim v koalicijo. Vloga Kida – Josepha Weila, tega, ki bo ustvarjal iluzijo koalicije (»to je med nami«) – je pripadla Gregorju Virantu, pač kidu, najmlajšemu v igri.

Janez Janša v trenutku, ko je zvedel, da Jankoviću ni uspelo

Janez Janša v trenutku, ko je zvedel, da Jankoviću ni uspelo
© Borut Peterlin

Rekli boste: Janković je na volitvah dobil največ glasov, potem pa so ga izdali in mu zabili nož v hrbet! Zdaj bo lahko odigral vlogo žrtve! To imajo Slovenci radi! Janezu Janši je to vedno uspelo! Ironija je kakopak v tem, da je bil Janković lahka žrtev, ali natančneje, lahka tarča – tako kot Sam Geezil. Samo pomislite: Geezil je bil biznismen, razmeroma premožen človek, prepričan o svojih poslovnih sposobnostih in spretnostih, zaverovan v svoj instinkt in svojo poklicanost, ves vzvišen in samozavesten, prepojen z občutkom superiornosti, sicer povsem očitnim produktom njegovega uspeha, pač tega, da se je v življenju dvignil nad druge, nižje razrede in da se mu ne more zgoditi nič hudega, da torej ne more izgubiti in da ga ne more nihče pretentati. In con artisti – umetniki blefa, mojstri iger zaupanja – so tedaj iskali prav take tarče: bolj ko je bila žrtev samozavestna, lažje jo je bilo pretentati. Janković je tu odigral vlogo biznismena, ki je tako zaverovan v svoj instinkt, svojo premoč in svojo sposobnost poslovanja, da ga je lahko Virant pretental ne le enkrat, ampak dvakrat – najprej pri glasovanju o predsedniku parlamenta, zdaj pa še pri parafiranju koalicijske pogodbe.

Kako to, da ni Janković sprevidel, da sta z Virantom programsko in ideološko tako nezdružljiva, da lahko Virant le igra?

Vprašanje je le, s kom si je Virant hotel razdeliti dobiček. Rekli boste: z Janšo, Ljudmilo Novak in Radovanom Žerjavom! Vsekakor, tu so vsi pomislili na staro zgodbo o tem, da je bil Virant v resnici »trojanski konj«, »Janšev človek«, češ, z Janšo sta bila že od samega začetka »dogovorjena«, vse to, kar smo gledali pred volitvami (Virantova ločitev od Janše in Zbora za republiko, ustanovitev Državljanske liste, njun spor ipd.) in po volitvah (pogajanja, usklajevanja, parafiranja ipd.), pa je bila le predstava, s katero so skušali Jankovića zmamiti v igro zaupanja, ki naj bi ga na koncu pustila brez vsega (brez županstva in brez mandata, brez Ljubljane in brez Slovenije, brez kafiča in brez gostilne). Ne pozabite namreč, da je bil Janković tako kot Sam Geezil biznismen, ki je vstopil v politično igro, potemtakem na tuj, neznan teren. V času, ko so cvetele sleparije, kakršno je uprizoril in izpeljal Joseph Weil, alias Yellow Kid Weil, so sleparji, mojstri iger zaupanja, potencialne žrtve pobirali povsod, na vlakih in rečnih parnikih, kar pomeni, da so iskali prav ljudi, ki so bili na poti, ljudi, ki so prišli v tuje mesto, ljudi, ki so bili zdoma, na tujem, neznanem teritoriju. Jasno, ko je človek enkrat zdoma, na poslovnem potovanju, v tujem kraju, se zelo rad baha – na vsak način skuša biti impresiven in dajati vtis frajerja. Biznismen, ki vstopi v politično igro, je zdoma – in Janković je bil zdoma. To, da je hotel biti impresiven in da je igral frajerja, je prišlo s teritorijem, kakor je s teritorijem prišla tudi njegova večja, precej povečana, tako rekoč nabuhla dovzetnost za predstavo.

59
Glasov za mandatarja je dobil Borut Pahor leta 2008

A po drugi strani: Yellow Kid Weil in drugi tedanji con artists, ki so imeli živ smisel za teater, mizansceno, iluzionizem, organizacijo in imitiranje poslovne logike, so vedeli, da morajo ustvariti tako realistično atmosfero in tako prepričljiv vtis avtentičnosti, da žrtev ne bo mogla spregledati trika in da bodo obenem vse potencialne žrtvine reakcije že vnaprej predvidene. Če hočeš, da ti predstava – varljiva igra zaupanja – uspe, potem ji moraš dati razsežnost, ki presega percepcijsko zmogljivost žrtve. Vem, kaj ste si rekli: možnosti, da Janković ne nasede, so bile neznatne. Možnosti, da Janković reče, hej, če se Virant tako zelo trudi, če gre tako daleč in če tako očitno igra, potem gotovo ne igra, so bile bistveno večje.

Črno-beli film v barvah

Predstava, ki jo je izpeljal Yellow Kid Weil, je postala šolski primer sleparske umetnine. Postala je legenda, prišla pa je tudi v mnoge knjige in filme. Spomnite se le famoznega Žela, v katerem sta Robert Redford in Paul Newman potegnila samozavestnega, samozaverovanega, karizmatičnega gangsterja. Ali pa se spomnite Mametovega Španskega zapornika, Scottovih Sleparjev in Foleyjevega Strogo zaupnega, ki so temeljili na dolgih, epskih sleparijah. In seveda, spomnite se Mametove Hiše iger, v kateri se v epsko, zelo elaborirano igro zaupanja, ki jo pletejo sleparji, ujame psihoanalitičarka, vsa samozavestna in zaverovana v svojo presežno vednost. Ko enkrat »prime«, se sleparji celo sami izdajo – pokažejo ji, da le igrajo, da jo torej le varajo. Toda to, kar bi moralo med njo in sleparje vnesti nezaupanje, ustvari le še večje zaupanje. Njeno spoznanje, da le igrajo, je le del večje igre, bolj donosne sleparije. Zdaj, ko jo imajo in ko jih je to, kar bi jih moralo ločiti, še bolj zbližalo, jo lahko bolje prevarajo.

Tudi Virant je Jankoviću nekje vmes, sredi svoje predstave, pokazal, da le igra – ob glasovanju o predsedniku parlamenta, se razume. Toda Janković je očitno mislil, da ju je to, kar bi ju moralo ločiti, zbližalo – in da si lahko zaupata šele zdaj, ko si ne zaupata. Zdaj ga je lahko Virant bolje prevaral. Ob tem se kakopak vsiljuje vprašanje: kako to, da ni Janković sprevidel, da sta z Virantom programsko in ideološko tako nezdružljiva, da lahko Virant le igra? A kot rečeno – Janković je tako nasedel predstavi, da ni opazil, da sta nezdružljiva. Tudi Sam Geezil je preveč nasedel predstavi, da bi opazil, da tisti boksar sploh ni videti kot boksar: George Gross je bil namreč tršat, brez mišic, z velikim trebuhom. Toda bolj kot to se zastavlja vprašanje: kako to, da je Janković sploh pustil, da ga je Virant pretental še drugič, potemtakem še bolje? Ker je mislil, da ga ne more nihče pretentati? Ali pa ga je Virantova prva prevara tako impresionirala, da je rekel: Dobro me je! Ta je pravi! Ta je za nas! We can go places!

42
Glasov za mandatarja je dobil Zoran Janković leta 2012

Slovenija izgleda kot film, ki ga je posnel Yellow Kid Weil. Kar pa naj vas ne zavede: Slovenija izgleda tudi kot triler, poln obratov. Dalje, Slovenija izgleda tudi kot vojni film, v katerem skušajo vsi vojno dobiti, še preden jo napovejo. Dalje, Slovenija izgleda kot ojdipska melodrama, v kateri si Janša in Virant pošiljata tajne romantične signale. Dalje, Slovenija izgleda kot biblični spektakel, v katerem ljudje obračajo, Bog pa obrne – jasno, vlogo tega, ki obrne, je dobil Karl Erjavec. V bibličnih spektaklih se pač dogajajo čudeži in izpolnjujejo prerokbe: mar ni prav Erjavec takoj po volitvah rekel, da bo spet odločal DeSUS? Biblični spektakli so dramatizacije desetih božjih zapovedi, saj veste – ne kradi … ne laži … ne želi si žene bližjega … ne omenjaj mojega imena po nemarnem! Erjavčevo ime se stalno omenja po nemarnem.

Novo politično vodilo: Varaj, samo pazi, da ta, ki ga varaš, ne vara tebe! In nova smernica ljudstvu: Še naprej se delajte, da delate – in delodajalci se bodo še naprej delali, da vas plačujejo!

A to še ni vse. Slovenija izgleda tudi kot konspirološki film, v katerem zdaj vsi povsod – celo v nasmehu Ljudmile Novak – iščejo indice, da je Virant zarotnik. Kot torture porn, v katerem maskirani hudobci mučijo Erjavca. Kot vohunski film, v katerem ni jasno, kdo igra s kom. Kot film katastrofe, v katerem politiki mislijo le nase, le na svoj goli interes. Kot grozljivka, v kateri se totalna manjšina igra z življenji absolutne večine. Kot sci-fi, v katerem vsi živijo v izposojenem času. Kot komedija, v kateri hočejo biti vsi na vsak način nategnjeni. Kot tujejezični film brez podnapisov. Kot črno-beli film v barvah. In kot šekspirjanska farsa, v kateri Julija Cezarja pričaka Umor na Orient ekspresu, tako da lahko potem le začudeno mantra: Et tu, Borute! Et tu, Gregore! Et tu, Karle! Et tu … et tu … et tu – ne, ljudstvo je Jankovića hotelo (in izvolilo), toda politika ga noče. Kot kaže, je sestavljanje koalicije le drugo ime za končni obračun slovenskih političnih elit.

Pazi, da ta, ki ga varaš, ne vara tebe!

Iz filma, ki ga gledamo, je mogoče sklepati tole:

Prvič, slovenska politika je zdaj še bolj »nekaj osebnega«, kot je bila.

Drugič, volivci imajo na dogajanje še manjši vpliv, kot so ga imeli.

Tretjič, politična sredina je v Sloveniji le iluzija, navsezadnje, kakšen je sredinski odgovor na ideološka vprašanja, ki spet polarizirajo in histerizirajo nacijo, recimo na referendumsko vprašanje o družinskem zakoniku?

Četrtič, Slovenija je prevedljiva v vse pop žanre, tudi v sentimentalni kič, kot je »vlada narodne enotnosti«, kubistični puzzle, ki diši po radiu Erevan (»nismo z Jankovićem, a to ne pomeni, da smo z Janšo«, »Jankovića bomo podprli, a to ne pomeni, da gremo z njim v vlado«), in resničnostni šov, ki kliče po večinskem volilnem sistemu. Hej, če gre na koncu vsak k svojim in če volivce že vnaprej silijo v »taktično« glasovanje, zakaj potem še vztrajamo pri proporcionalnosti?

Petič, v času, ko so politiki obljubljali konstruktivnost, sodelovanje in skrb za dobro domovine, smo dobili telenovelo, v kateri nihče nikomur več ne zaupa in v kateri nihče ne ve, ali ta, ki ga vara, ne vara njega. Novo politično vodilo: Varaj, samo pazi, da ta, ki ga varaš, ne vara tebe! In nova smernica ljudstvu: Še naprej se delajte, da delate – in delodajalci se bodo še naprej delali, da vas plačujejo!

In šestič, slovenski politiki so vse skupaj na vrat na nos prignali do točke, ko se na smrt bojijo drug drugega in ko se še bolj kot smrti bojijo ljudstva, ki bi jim lahko sodilo na morebitnih ponovnih volitvah. Hujši od smrti je le izpad iz parlamenta, iz politike. Glejte le Viranta, ki je s svojim NE Jankoviću razveselil volivce Janeza Janše in ki obenem ne ve, koliko volivcev je zanj volilo zato, ker niso hoteli voliti Janše (niti Jankovića). In glejte DeSUS, ki pravi, da noče razočarati svojih volivcev, a jih bo morda moral, če bo hotel ostati v parlamentu.

In zdaj pomislite: toliko varanja, toliko nategovanja, toliko mučenja, toliko taktiziranja, toliko hrupa, toliko cirkusa, toliko plesa v maskah, toliko filmov, toliko teatra, toliko iluzionizma, toliko igre – za jebeni remi! Za neodločeni rezultat. 44 vs. 44. 5

Janković je tako nasedel predstavi, da ni opazil, da VSI, ne le Virant, igrajo proti njemu.

Komentarji

  • Se pridružujem (14)
  • Se ne strinjam (1)
  • Zahtevam izbris

Charlotte | 15.1.2012 | 23:56

MASTERPIECE! To lahko spise la Marcel Stefancic. Complimenti.

  • Se pridružujem
  • Se ne strinjam (1)
  • Zahtevam izbris

superman | 1.2.2012 | 14:04

Melita pa izgleda, kot da je ravnokar končala opravilo pod mizo.

  • Se pridružujem (2)
  • Se ne strinjam
  • Zahtevam izbris

Naiven | 11.2.2012 | 16:45

Čestitke Marcel. Potolažen sem. Sem se že bal, da sem edini, ki slo politiko vidi na ta način in ja priznam, tako odlično tega sam ne znam napisati.

  • Se pridružujem
  • Se ne strinjam
  • Zahtevam izbris

sanja | 31.3.2012 | 10:18

Odlično! Bravo, Marcel!