MLADINA Trgovina

Blaž Ogorevc  |  foto: Foto: Borut Krajnc
Ilustracija:Marko Derganc

18. 5. 2012  |  Mladina 20  |  Družba

Blaž Ogorevc in Dubravka Sambolec

Duba je ptica, ki jo dandanes le še redko zasačiš v Ljubljani. Kot selivka je tod le na kratkih preletih. Že dvajset let se v glavnem zadržuje na Norveškem, prej, še pred leti, v Trondheimu in sedaj v Oslu.

Toda prav pred dnevi je nekaj šarila po Ljubljani, pripravljala je razstave v Škucu pa v Celju in Zagrebu, pri tem povsem v svojem slogu skoraj neulovljivo vršala z enega konca na drugega, vendar sem jo navkljub temu uspešno prestregel. Poglej, je vpila v telefon, ta trenutek moram najprej skočiti k nekemu mojstru, da mi na hitrico zlepi neki umetniški objekt, ki smo ga včeraj, ko smo v Celju postavljali razstavo, po nesreči vrgli po tleh in se je razletel na tri kose, potem bi pa morda ... Ampak jaz ne bi šla na večerjo, ob večerjah je že vsenaokrog tema, jaz bi pa šla posedat kam na sonček, tja dol ob Ljubljanici, je neutrudno in hrepeneče ropotala naprej, medtem ko sem se, kajti tega ji ni bilo moč videti, zlobno hahljal sam vase, no, tu pa imaš davek na vreme v tisti tvoji Skandinaviji.

Prav tiste dni se je namreč nad nami nežno razlezla blago mlačna pomlad. Ja, ampak zdaj je komaj popoldne, je spet imela nove pomisleke, jaz pa tako ali tako jem samo ob večerih. Pustil sem jo, da se je še malo spakovala, potem pa preprosto odločil, da jo čez toliko in toliko časa čakam na Šuštarskem mostu. Ker sem se plašil, da bi bil, če bi med čakanjem zgolj brezpredmetno postaval tam naokrog, videti kot nekakšen ponesrečen fukfehtarček, sem se lagodno zvalil za mizico mostu najbližjega bifejčka in skrbno nadzoroval pretok mimoidočih.

Sonček je bil neizmerno prijetno topel, tam spodaj je skoraj neslišno klokotala Ljubljanica in neke race so plavale po njej ter skušale ustvarjati vtis, da so neizmerno zaposlene z nečim nadvse pomembnim, čeprav na to nihče priseben ne bi nasedel in bi ugotovil le, da jih od enega brega do drugega goni samo čista požrtost. Sam pa sem se kaj kmalu pogreznil v neizmerno spokojno brezdelnost, lagodno srkal hladno pivo in pustil mislim, da so brez nadzora plahutale tam naokrog po zraku. Potem sem zagledal Dubo. Sicer je bolj majhno bitje, tako da jo je iz mojega zornega kota masivna ograja mostu skoraj v celoti zakrivala, toda neka čudna živo rdeča kapica je precej vpadljivo migala nad zgornjo prečko ograje in opozarjala, da se bliža nekaj nenavadnega. Pozneje sem zvedel, da je ta polstena stvar na njeni glavi del finskega narodnega oblačila. Živjo, ti prekleti klinc, me je radostno pozdravila z najnižjim grlenim glasom, ki ga je zmogla, zdaj se pa res že dolgo nisva videla. Duba se namreč zelo rada dela, da je bolj nevarna, kot je v resnici, zato pogosto kolne ali se vsaj smeje z najbolj groznim nizkim glasom, ki ga zmore. Skratka, včasih malo spominja na Piko Nogavičko.

Preden sem svoj v lenobo pogreznjeni jezik prestavil v govorno aktivnost, je, kot je vse kazalo, moje brezdelno lagodje okužilo tudi drugače vedno energično migajočo in opravkov polno Dubo. O, je lenobno zavzdihnila, pa zakaj bi zdaj iskala tisto trapasto in fino restavracijo, saj je tukaj, na temle sončku, tako prijetno, pa tudi hrano strežejo. Dajmo, ostanimo kar tukaj, je še užitkarsko zasopla, kajti prav takrat se je od nekod priklatil tudi foto Krajnc. Verjetno je spet v parlamentu slikal protagoniste varčevalnih ukrepov. Pa sva naročila neko quesadillo s piščancem pa rezance z gamberi in sicilijansko solato, Duba si je privoščila še kozarček Prinčičevega kaberneta sauvignona, sam sem ostal pri pivu, foto Kranjcu pa sva privoščila le slaščico in neko brezalkoholno gazirano pijačo. Hrana je bila taka frfotava in brez trdnega karakterja, še najmanj nacionalnega, čeprav se je dičila z namigi na špansko-italijanski izvor, ki se je vtihotapil celo v nazive posameznih obrokov, skratka hrana, ki je neizmerno všeč ljubkim in topoumnim mladostnicam, lažno potopljenim v zavest, da postajajo svetovljanke in že malo preraščajo pubertetniško obdobje zatohlih pic. No, ampak je vseeno nekako šlo, čeprav mi je bilo mogoče res še najbolj všeč hladno pivo. Dubi pa je, po vsem sodeč, ta zgodnja večerjica jako teknila, tako da sem povsem nehote pomislil na tista znamenita švedska kuharja iz Muppet showa in njun teror nad jedci, Norveška pač od tam ni daleč in v navadah ne bistveno drugačna.

Sploh pa se z Dubo poznava že iz nekih prazgodovinskih časov, ki sicer izginjajo v meglo pozabe. Zdi se mi, kot da bi se glasno drla, klela in pretila, kako bo koga prebutala, tam po kotih Ferenta, Šumija in kasneje bifeja Kava že kar od nekdaj. Je pa res, da je vedno spadala v tisto čudno, rahlo misteriozno skupino ljudi, o katerih se vsi in povsod globoko prepričano zaklinjajo, da so izjemni talenti. Takrat je bila šele zgolj študentka in se sploh še ni dičila s tako visokimi naslovi, kot so profesorica in predstojnica oddelka za kiparstvo na Umetniški akademiji v Trondheimu ali pa profesorica koordinatorka na Narodni umetniški akademiji v Oslu, toda ko sem ji enkrat tam za nekim šankom zabrusil v obraz, da je ena navadna važiška koza, so me v svetem ogorčenju skoraj prebutali neki hipiji, ki so ravno takrat po lokalu službeno zavzeto oznanjali mir in se neizmerno zgražali nad temi preklicanimi vojnami in nasiljem vobče.

Zaveznika sva postala šele kasneje. Stalni gost teh lokalčkov je bil namreč tudi neki Chubby. Ljudje o takih osebah pogosto govorijo, da so kar deli pohištva teh prostorov. In ta Chubby bi bil v tem primeru vsaj vizualno prav zanesljivo tisti stari klasični stoječi obešalnik, kajti bil je enako suh in visok in iz tega dolgega tankega droga so prav tako kot tisti kavlji, na katere sicer obešamo plašče, navidez brezsmiselno poganjali ravno tako dolgi in koščeno tanki udi. Celo obleka je na njem tako plahutavo visela, kot visijo brezoblično zmečkane cunje z obešalnikov. Sicer pa je bil, to je pač treba poudariti, pravi gizdalin. Še posebej je bil ponosen na svoje dolge črne lase, ki jih je moral pogosto brezglavo reševati pred napadi v tistih časih tako zloglasne »frizerske policije«. To so bile prostovoljne enote zagamanih fantov, ki so se, sveto prepričani o zveličavnosti starih večnih vrednot, samovoljno odločili, da očistijo ulice dolgolase hipijevske nesnage, ki je takrat s prvimi negotovimi koraki pričela osvajati tudi Ljubljano. Najbolj hecno pri njih pa je bilo, da so, čeprav so večinoma izhajali iz klasičnih slovenskih družin in bili v glavnem tudi sami globoko verni, dolgolasce zaničljivo imenovali »Kristusi«. Tako so proti večeru za šankom zvrnili par šilc krepkega, se zarotniško nasmejali drug drugemu v obraz in pomenljivo potipali po žepih, ali so škarje na svojem mestu, ter zlobno namignili, ha, kaj gremo nocoj spet malo Kristuse lovit, in zarotniško izginili v prihajajoči mrak. Prav ta Čabuh jim je zaradi svoje izjemne pojave in ker je bil eden prvih dolgolascev pri nas, kot trofeja šel še posebno v nos. No, to je pač treba dodati, povrhu vsega je bil še splošno znan ljubljanski peder, kar je dajalo lovu nanj še poseben čar in slast. Nekateri skupni prijatelji, ki so iz teh srečanj izšli bedno kot nekakšni zelo malomarno oskubljeni piščanci, okrašeni z modricami okrog oči, so mi pripovedovali, da je bilo prav veličastno opazovati, kako se je ta kot porcelan lomljivi dolgokrak akrobatsko vihtel prek ograj in nazadnje spretno, kakor na videz butast, a prekanjen deževnik, ki se povsem neopazno pogrezne v temino zemlje, izpuhtel v mraku. No, ti s takim naporom in skrbjo varovani lasje pa so vendarle doživeli zelo beden konec. Chubby je zbolel za kožnim rakom in krožile so govorice, da je to posledica okužbe z virusom HIV, ki si ga je bil nakopal na hrupnih fantovskih zabavah v Amsterdamu. Sledili so vse tiste kemoterapije in obsevanja, tako da je Čabuhova glava kmalu postala svetleče gladka kakor pri kakšnem ptičku goliču. To je bil zanj strahoten udarec, ki ga je, razumno ali nerazumno, sprejemal tudi kot neizmerno osebno sramoto in ponižanje. Zato med tistim mučnim in brezizhodnim poležavanjem na onkologiji ni sprejemal nobenih obiskov, izjema sva bila le Matjaž Hanžek, njegov gimnazijski sošolec, in jaz. Ti obiski so bili predvsem žalostni. Radoživi Čabuh je brez las kot Samson zgrmel v zanj nenavadne spremembe. Nekoč sem mu v upanju, da ga bom s tem vzradostil, s pravo skrivaško prekanjenostjo mimo vseh vratarjev in dežurnih medicinskih sester pritihotapil stekleničko najfinejšega polhograjskega sadjevca. Ha, sem se mu vabljivo nasmejal, zdaj ga pa le srkni, izstradani prijateljček moj. Pa se ni razvedril in tudi po steklenički ni segel, kar bi v starih časih storil zelo hlastno in bliskovito, le skozi okno je zrl, tja v krošnje dreves, ki so migale v rahlem pozno pomladanskem vetrcu. Eh, mi ne tekne, je zastokal, ampak zdajle je že skoraj poletje, zato mi naslednjič raje prinesi nekaj lepih zrelih češenj. Kar zgrozil sem se, Čabuh, ta blasfemik, ki v življenju ni zaužil prav ničesar zdravega, si je zaželel nekakšnih otročajskih češenj. Če bi me kdaj prej zasačil, da jih zobam jaz, bi to tako jedko razbobnal širom naokrog, da bi mi ne preostalo kaj drugega kot samomor ali popolna osama.

Kajti Čabuh je bil vedno ostrega in špičastega jezika. Mojo takratno ženo, ki ji je bilo sicer ime Emilija, je vedno klical kar za Analijo. Sicer pa je bil ljubezniv in zelo uslužen človek. Nekega večera sem na avtobusni postaji čakal na »lumparja«, tako se je namreč imenoval zadnji bus za Škofjo Loko. Bil sem popolnoma scufan, menim, da tudi malo poscan. Pa sta v upanju na kakšen drobižek pristopila k meni dva še bolj scufana osebka, ampak bila sta tudi res poscana. Motovilila sta tam okrog mene in me nemalo nadlegovala. Takrat pa je mimo prikrilil Čabuh in se ves zgrožen sklonil k meni. Joj, Blaž, je v grozi, ki mu je jemala sapo, tako da niti ni mogel pravilno zatresti glasilk, nekako izhlipal, tako se pa sploh ne dela. Da ob tejle uri jagaš dedce na avtobusni postaji, ki je najbolj zanikrn kraj za take posle, in to takele razvaline, je pa že več kot samo neokusen greh. Drugič, ko boš v stiski, mi samo reci, pa ti nemudoma uredim srečanja z lepimi, čistimi in pametnimi mladimi fanti. Takole pa res ne gre, in je s svojimi dolgimi mahajočimi udi odkrilil nekam proti bifeju.

Enkrat pa se je tam v nekem lokalu spravil na Dubo. Nekaj časa jo je posmehljivo in predrzno opazoval, s tako taktiko je žrtev že v začetku spravil v zadrego. Potem je z gromkim glasom, da ga je slišala vsa restavracija, zaduhovičil, ej, Duba, ti si pa tako majhna, da bi te bilo treba enkrat dobro nategnit. Medtem ko so se običajni gostje zadovoljno muzali in oni bolj predrzni glasno smejali, sem Dubi namignil, naj se ne vda in naj sprejme boj, ter ji šepnil, kaj naj mu zabrusi nazaj. In ko se je veselje malo poleglo, mu je prav tako glasno, že prej sem namignil, da se rada dere, zabrusila, tebe, Chubby, pa bi bilo treba dobro napumpat, da ne bi bil več tako suh. Ker je bila njegova spolna usmerjenost vsem znana, je tudi ta vpad sprožil splošno zlobno veselje. Malce presenečeni Čabuh se je v zadregi otipaval po svojih dolgih krakih in trepljal po vase vsrkanem trebuhu, kot da bi preverjal, ali ni po kakšnem čudnem porogu narave po zadnji fantovski veselici ostal noseč. Duba se je dolgo in z užitkom gromko krohotala z najbolj groznim in globokim glasom, ki ga je lahko izvabila iz svojih drobnih pljuč, in takrat sva sklenila trajno zavezništvo, v katerem sva najraje pikala Chubbyja, nisva pa se branila zakuhati niti kakšne bridke komu drugemu, čeprav to najpogosteje ni bil tolikšen užitek, saj so bili drugi večinoma premehki in se sploh niso dovolj močno upirali. Kaj hočemo, najslajša jedrca se skrivajo za najtršimi lupinami. Ne, naju pa ne bo nihče jebal, je po navadi, potem ko sva obračunala s kakšnim neprevidnežem, ki se je kar tako iz zoprnije vtaknil v naju, pribila Duba.

Ej, pa kaj se je zgodilo z vsemi temi našimi lokali, kam pa ti zdaj sploh še hodiš, me je presunjeno vprašala, potem ko sva srkala še zadnje požirke, saj je sonce že bledelo in iz motno zelene Ljubljanice se je pričel dvigati hlad. Le še tiste race so se vztrajno prekopicevale po njej. Potem je dodala, da je pred dnevi z nekakšnim polovičnim upanjem vstopila v bivšo Kavo tam na Nazorjevi, a jo je baje kar odneslo ven, čeprav ji je bil lokal včasih zelo ljub. To je bila nekdaj taka realsocialistična špelunka zelo visokih stropov z dvema ali tremi vegastimi mizicami iz ultrapasa na skrivljenih aluminijastih nogicah, a mi smo raje posedali in se zvirali kar na dolgem šanku, katerega spodnje predale smo sicer uporabljali za zasebno hrambo vse tiste šare, ki je nismo potrebovali in zato ne nosili s seboj vsak dan. Ja, se je raznežila Dubravka, razpoloženje v tem lokalu je bilo tako prijateljsko in domačno, da so te noge kar same zanesle tja noter prav vsak dan. Sploh ni bilo treba, da se s kom dogovoriš za zmenek, prišel si povsem na slepo, a se kar v trenutku znašel v krogu prijateljčkov, danes teh, naslednji dan ali že čez uro pa drugih, nič manj zabavnih in ljubih. Zdaj pa, se je rahlo zgražala, so dobro staro Kavo preimenovali v neki izumetničeni Ars caffe, pod visoki strop so vrinjeno dogradili še nekakšno intimno polnadstropje, ob vseh stenah pa so globoko oblazinjeni separeji, v katerih lepi ljudje med tiho brnečim polglasnim pogovorom previdno srkajo kavico. Kurc, je bilo pa včasih že bolje, je nazadnje še pribila. Ja, je že tako, sem hotel biti tolažeč in obenem še malo plehko poučen, vse se spreminja, prav vse tja do lokalov, predvsem pa seveda ljudje. A sem, zavedajoč se, kam bi me lahko tako razglabljanje odvedlo, raje obmolčal. Hotel sem ji namreč namigniti, kako se je kot umetnica spremenila tudi sama. Tisti dve skulpturi, s katerima je v času svojih ljubljanskih študij še posebej zaslovela, sem ji kanil omeniti, nago Deso Muck in hišnico z likovne akademije. Oba kipa sta bila iz plastike in izdelana v hiperrealističnem slogu in treba se je bilo nagniti tik nadnju, da si sploh ugotovil, da res nista živa. Čeprav v njuni zasnovi ni bilo nobene sentimentalnost zbujajoče nakane, pa sta oba, še posebno tista uboga hišnica, delovala neizmerno čustveno, da bi se nad tema osamljenima bitjema kar zjokal. No, potem je to čustveno in enoznačno obdobje minilo, Duba je postala profesorica in celo predstojnica oddelka na Umetniški akademiji v Trondheimu in profesorica koordinatorica na Narodni umetniški akademiji v Oslu, njeno delo so kot vihar zajeli vsi možni trendi in tendence sodobne likovnosti, od kolikor toliko klasičnih risb in kiparstva do raznih multimedia installation, od videoperformansov do digitalnih fotokolažev. Madona, saj bi res rekel, da sem v nekakšnem Ars caffeju. Vendar pa, da me mogoče ne bi narobe razumela in me morebiti celo enkrat ali dvakrat počila, kajti tudi to je od nje mogoče pričakovati, sem potuhnjeno molčal. A ker je tam ob Ljubljanici postajalo že skandinavsko mrzlo, sva se raje preselila na še en kozarček v zavetje bližnje krčme.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.