ALTERNATIVE EVROPE

Kultura  |  Film

Alpe

Alpeis, 2011
Giorgos Lanthimos

za +

Marcel Štefančič jr.  |  Mladina 22  |  1. 6. 2012

Igranje mrtvih Grkov.

Kriza je katastrofa, toda ima tudi dobre plati. Dobra plat krize so filmi. Samo pomislite: katera država je pin-up te krize? Točno, Grčija. Grčija je v hudi, mučni, apokaliptični krizi, ki naj bi jo povsem iztirila – v krizi, ki je tako huda, da bi iztirila stoletje.

Pa poglejte njene filme! Ali natančneje: poglejte filme Giorgosa Lanthimosa! Leta 2009 – leto po izbruhu krize – je posnel film Podočnik, ki je postal pravi festivalski hit, da ne rečem kult. Pobral je kopico nagrad, tudi v Cannesu in pri nas (vodomec).

In seveda, dobil je nominacijo za tujejezičnega Oskarja, kar je bil dosežek – tako riskantni, tako robati, tako perverzni filmi ne dobivajo oskarjevskih nominacij. V Podočniku, perverzni alegoriji grške krize, tiranska starša svoje tri otroke držita v popolni izolaciji, kjer jih mojstrita v novem jeziku in sadomazohističnih igrah, to pa zato, da bi bili v prihodnosti pripravljeni na soočenje s krutim, nasilnim, avtokratskim, fašistoidnim zunanjim svetom – le otrok, vzgojen v fašizmu, lahko kljubuje diktaturi prostega trga, ki je tako asocialen in tako morilski, da zahteva temeljito »izobrazbo,« da ne rečem dresuro. Le otrok, ki gre skozi to distopično dresuro, bo varen pred ujmami in kužnimi efekti kapitalizma, ki vse spreminja v blago. Ljudi, odnose med ljudmi, družinske odnose, celo mrtve. In Alpe so tako dobro nadaljevanje Podo-

čnika, kot je Podočnik dober uvod v Alpe, ki se začnejo v rešilcu, v katerem bolničar povsem izmaličeni najstnici, teniški igralki, žrtvi hude prometne nesreče, pove: »Hudo si poškodovana, zato verjetno ne boš preživela.« Potem jo vpraša: »Kdo je tvoj najljubši igralec?« Ker pa teniška igralka ne more govoriti, ji reče, naj pritisne na tipko, ko bo izgovoril pravo ime: »Brad Pitt? Johnny Depp?« Kot se izkaže, je njen najljubši igralec Jude Law. Ko bo umrla, bo to dober »vhodni« podatek za žensko, ki jo bo igrala – in obenem nadomeščala. Če bo hotela, da jo bodo njeni starši, »žalujoči ostali,« najeli, bo morala čim bolj zadeti lik. Alpe so namreč skupina moških in žensk, ki nadomeščajo mrtve, ali bolje rečeno, žalujočim ostalim igrajo mrtve, okej, preminule, s čimer jim lajšajo bolečino, ime Alpe pa si nadenejo iz dveh razlogov: prvič, ker to ime ne razkrije, kaj dejansko počnejo, in drugič, ker so Alpe nenadomestljive, same pa lahko nadomeščajo katerokoli drugo goro. »Le kdo si ne želi namesto Ararata videti Alp?« Člani skupine si nadenejo imena alpskih vršacev (Mont Blanc, Monte Rosa, Dom, Weisshorn, Matterhorn, Fisteraarhorn, Aletschhorn, Barre des Ecrins in tako dalje), potem pa začnejo impersonirati mrtve: preminule kapitane, preminule žene in tako dalje. Nekaj ur na teden. Pridejo na dom. Prvi štirje obiski so brezplačni. Bolj ko se vživijo v lik preminule osebe, boljši je biznis. Bolj ko naštudirajo mrtve (kostumsko, karakterno, seksualno ipd.), bolj so konkurenčni. Ko se zdravstveno stanje teniške igralke izboljša, dahnejo le: »Škoda!« Ni mrtvih, ni denarja. In vse to počnejo smrtno resno, obešenjaško ledeno, tako rekoč zombijsko, brez distance in samoironije. Absurdisti, ki se ne zavedajo svoje absurdnosti. Ne le da mrtve igrajo bolje kot sebe, ampak se v koži mrtvih počutijo bolje kot v svoji koži. Ko igrajo mrtve, so najbolj pri sebi. Mrtve igrajo zato, da bi prikrili, da so tudi sami mrtvi. Alpe niso le film o izgubi identitete ali pa le film o ljudeh, ki so tako mrtvi, da so povsem odvisni od igranja mrtvih: Alpe kažejo, kako mrtev je kapital in kako srka žive. Ko umreš, imaš večji potencial kot tedaj, ko si živ. Ergo: če hočeš preživeti na trgu, če hočeš torej preživeti vse ujme sodobnega kapitalizma, se moraš delati mrtvega. To je tvoja dodana vrednost. Kapitalizem je treniranje mrtvih. Še več, kapitalizem je najboljša priprava na smrt. In obratno: smrt je najboljša priprava na kapitalizem.

(Kinodvor)