Dr. Lojze Ude, Bivši ustavni sodnik, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani

22. 6. 2012  |  Mladina 25  |  Komentar

Koalicija proti pravni državi

Šušteršič in Janša razgrajujeta pravno in socialno državo v imenu krize

Prav je, da vlade v času gospodarske krize legitimnost za svoje varčevalne ukrepe iščejo v parlamentih in v družbi. A pri tem so vladajoči začeli posegati tudi po zastraševanju. Tudi pri nas skuša vlada varčevalne ukrepe uresničiti na ta način: z opisovanje kataklizme, ki bo nastopila, če država ne bo sledila evropskemu – v bistvu nemškemu – modelu varčevanja. Za zdaj ji to uspeva, saj je s takšno politiko prestrašila ali vsaj začasno ohromila ne le državljane, temveč celo svoje politične nasprotnike in sindikate.

Jasno je, da je globoko krizo mogoče izkoristiti tudi za dosego ciljev, ki se na samo krizo ne nanašajo, so pa v tesni zvezi z uveljavitvijo nekega ekonomskega in političnega sistema ali pa z najbolj elementarnim stremljenjem po oblasti. Na tem polju sta se odlično ujela Šušteršič in Janša. Čeprav se njuni ideologiji razlikujeta, je očitno prevladala (začasna?) harmonija med njima, med Šušteršičevo željo po uveljavitvi države neoliberalističnega tipa in Janševo željo po oblasti. Pri tem jima ni nič svetega. Ne ustava, ne pravni sistem in s tem tudi ne pravna država.

Po eni strani je to recimo očitno tudi pri množici predlogov za spremembo ustave. Sprememba ustave bi seveda morala biti namenjena skupnim ciljem. Na dnevnem redu imamo sedaj ustavne spremembe, ki se nanašajo na referendum, na predčasne volitve, na oblikovanje vlade in na vnos fiskalnega pravila v ustavo. Od vseh naštetih le predlogu za spremembo referendumskih pravil vsebinsko ni mogoče očitati prenagljenosti in nedomišljenosti. Če seveda pri tem odmislimo popolno spremembo stališč SDS do referenduma po prevzemu izvršilne oblasti ali recimo vprašanje, ali naj bo referendum o fiskalnih zakonih res nedopusten, ko pa je sam pojem fiskalnega zakona docela nejasen.

Drugače pa je pri poskusu vnosa zlatega fiskalnega pravila v ustavo (člen 148). Predlagatelji to spremembo prikazujejo izključno kot sredstvo za dosego fiskalne discipline, ki naj državi prepreči zadolževanje nad sprejemljivim obsegom. Vendar bo fiskalno pravilo zaradi ratifikacije pakta, ki tako pravilo vsebuje, v Sloveniji tako ali tako veljalo, saj pri nas velja načelo primata mednarodnega prava. Ko bo torej to mednarodno pogodbo ratificiralo 12 držav iz evrskega območja, bo pravilo v Sloveniji tako ali tako veljalo. Če pa bomo zaradi tega še spremenili ustavo, bi s tem enkrat za vselej preprečili državi, da s svojimi investicijami, na primer v gospodarsko infrastrukturo, spodbuja gospodarski razvoj. To bi nujno vplivalo na umik države iz gospodarstva, na gospodarsko rast, predvsem pa bi bil tak ukrep lahko podlaga za privatizacijo javnih služb. S tem bi bil eden od ciljev neoliberalcev dosežen.

Poglejmo še drugi primer: Predlogi za spremembe ustavnih določb o imenovanju ministrov, oblikovanju vlade in o predčasnih volitvah (členov 111, 112, 116 in 117) naj bi med drugim uveljavili javnost volitev mandatarja in vlade ter predvsem okrepili vlogo mandatarja, torej predsednika vlade, ki bi na primer lahko sam zamenjal tretjino ministrov. A očitno je, da gredo ti predlogi v smer krepitve izvršilne oblasti. Tak odnos do ustave in vnašanje določb, ki naj služijo lažjemu izvajanju ukrepov vlade, vanjo je seveda daleč od načel pravne države.

Prevladal je torej pragmatizem, ki v pravno državo ne sodi in ki je očitno namenjen uveljavitvi moči izvršilne oblasti in lažji privatizaciji javnih služb.

Sam osrednji zakon, ki je vpeljal varčevanje, pa je sploh unikum. Je neužitna enolončnica, katere posebnost je pomešanje nezdružljivih sestavin. Vsebuje posege v okrog 40 zakonov, vpeljuje nekatere sistemske ukrepe, na primer na področju sklepanja avtorskih pogodb, na področju prenehanja delovnega razmerja tistim javnim uslužbencem, ki so dosegli pogoje za upokojitev ... in jih prepleta s povsem intervencijskimi določbami, na primer pri izplačevanju regresov javnih uslužbencev. S tem je zakonodajalec ustvaril popolno nepreglednost pravnega sistema. A ne samo to, pri tem vlada ni razmišljala niti o njegovi skladnosti z ustavo.

Sedanja oblast enostavno sprejema ukrepe in obenem včasih celo javno pravi, da bo v primeru njihove neustavnosti pač interveniralo ustavno sodišče; in res, nekateri postopki so pred ustavnim sodiščem že sproženi. Da pa bi upoštevali še pred sprejemom ukrepov stališča stroke, na primer zakonodajnih služb vlade in parlamenta, jim ne pride na misel. Kot da je naloga pravnih služb, da izpeljejo voljo vlade. Zakaj je vlada v en predpis zajela vse intervencije na področjih, ki med seboj niso povezana? Očitno zato, da je lahko uveljavila ultimat.

Potem ko je prek parlamentarnih mehanizmov zavrnila amandmaje, so morali poslanci glasovati o vseh ukrepih skupaj. Kdor je nasprotoval nekaterim ukrepom in ni glasoval za zakon, je torej nasprotoval tudi ukrepom varčevanja, ki so po mnenju vseh potrebni. V primeru, če bi bilo oblikovanih več zakonov, pa bi se lahko zgodilo, da nekateri ne bi bili sprejeti. Prevladal je torej pragmatizem, ki v pravno državo ne sodi in ki je očitno namenjen uveljavitvi moči izvršilne oblasti.