Totalitarizem / Revizija

Ali je mogoče – še zlasti v tako heterogeni skupnosti, kot je Evropska unija – oblikovati skupen pogled na preteklost? In to z resolucijami, različnimi izjavami in spominskimi dnevi. Ne enih, ne drugih in ne tretjih res ne manjka, ne splošnih in ne takih, ki zadevajo posamezne države oziroma režime, od frankizma do grških, portugalskih in drugih diktatur, tja do »holodomora« (spomina na stalinistično zrežirano veliko lakoto v Ukrajini v tridesetih letih). Še zgodovinarju se ni ravno lahko prebiti skozi vse te silne papirje in močno dvomim, da imajo pregled nad njimi najvišji evropski funkcionarji in člani organov, ki so jih sprejemali. Če bi vrh EU in članice vso to papirologijo jemali resno, potem ni popolnoma nobene možnosti, da bi skupnost preživela, saj bi se v prizadevanjih po resolucijsko poenoteni preteklosti preprosto zadušila. Tako kot se že dolgo duši Slovenija. Še bolj dvomim, da ob vsej inflaciji resolucij in izjav tisti, ki dokumente sprejemajo, v resnici poznajo zgodovino dogajanja. Ob taki množici tudi ni čudno, da je v dokumentih in med njimi vse polno protislovij. Še manj čudno je, da jih posamezne države jemljejo in upoštevajo po samopostrežnem načelu. Slovenski in vzhodnoevropski desnici je zlasti pri srcu resolucija evropskega parlamenta, ki je bila sprejeta 2. aprila 2009, o evropski zavesti in totalitarizmu. Resolucija je nadgradnja deklaracije z dne 23. septembra 2008 o razglasitvi 23. avgusta za evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma. Že pred tem, leta 2006, je skupščina Sveta Evrope sprejela resolucijo o potrebi po mednarodni obsodbi komunističnih totalitarnih režimov in še nekaj drugih podobnih aktov. Naj spomnim le še na resolucijo 1096 parlamentarne skupščine Sveta Evrope o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih sistemov, ki jo je leta 1997 slovenska desnica skušala izrabiti za sprejetje zakona o lustraciji, čemur je s prepričljivimi političnimi in pravnimi argumenti v pismu parlamentu nasprotoval tedanji predsednik Milan Kučan.