MLADINA Trgovina

Urša Marn

12. 10. 2012  |  Mladina 41  |  Politika

Adijo pamet

Zaradi gospodarske krize in varčevanja vlade, ta je drastično zmanjšala sredstva za izobraževanje in znanost, se najbolj nadarjeni in pametni Slovenci selijo v tujino. Je beg visoko izobraženih kadrov, ki iščejo boljšo priložnost v drugih državah, mogoče preprečiti? Ali pa bi bilo pametneje razmisliti, kaj bi bilo treba spremeniti, da se bodo pripravljeni vrniti?

© Jernej Žumer

Rok Keber je star 30 let. Ni poročen in nima otrok. Ima pa doktorat. Kar mu v Sloveniji kaj dosti ne koristi. Zato odhaja na Japonsko. Rok Keber ni kdorkoli. Diplomiral je iz molekularne biologije, doktoriral iz biotehnologije in je eden najbolj nadarjenih mladih slovenskih raziskovalcev. Njegov nekdanji mentor na ljubljanski Biotehniški fakulteti prof. dr. Simon Horvat pravi, da bi ga z velikim veseljem zadržal, a ga nima s čim. »Lani mi je javna agencija za raziskovalno dejavnost sicer odobrila nadaljevanje njegovega zanimivega projekta, vendar so na koncu za to odobrili le polovico predvidenih sredstev – torej samo za polovico njegove plače. S pomočjo finančnih virov drugih sodelavcev v programski skupini smo sicer napraskali denar za njegovo plačo v letošnjem letu. Ker pa se letos sredstva še znižujejo, tako za plače kot materialne stroške, Rok pri nas ni videl prihodnosti.« Prosim? Je to mogoče? Vrhunski raziskovalec, pa zanj ni denarja? »Vem. Žalostno. A tako je. Do tega nas je pripeljal podcenjujoč odnos te države do znanosti in tehnologije, piko na i pa je prispevalo drastično vladno rezanje sredstev za izobraževanje in znanost,« pravi Horvat, strokovnjak za genetiko, širši javnosti znan kot tisti znanstvenik, ki je odkril gen za debelost.

Rok Keber, 30 let, doktor znanosti s področja biotehnologije, raziskovalec, Osaka, Japonska: »Glavni problem slovenskega sistema je, da prek programa ’mladi raziskovalci’ usposobi bistveno več doktorjev znanosti, kot jih je država sposobna zaposliti. Usposobljeni raziskovalci smo zato prisiljeni oditi v tujino.«

Rok Keber, 30 let, doktor znanosti s področja biotehnologije, raziskovalec, Osaka, Japonska: »Glavni problem slovenskega sistema je, da prek programa ’mladi raziskovalci’ usposobi bistveno več doktorjev znanosti, kot jih je država sposobna zaposliti. Usposobljeni raziskovalci smo zato prisiljeni oditi v tujino.«

Država ni zapor na samotnem otoku, s katerega se ne sme ali ne da pobegniti. Po splošni deklaraciji o človekovih pravicah ima vsak pravico zapustiti svojo državo. Vprašanje pa je, kaj beg najboljših kadrov dolgoročno pomeni za usodo matične države. Selitev v tujino za vse več slovenskih izobražencev postaja nuja, edini način, da preživijo. Pa ne samo v najbolj banalnem smislu, da imajo za hrano, avto, stanovanje. Gre tudi za intelektualno preživetje. Slovenija jim je pretesna, preveč zatohla. Na rodni grudi ne vidijo perspektive. In imajo prav. Naša država se do najbolj nadarjenih in izobraženih državljanov obnaša tako mačehovsko, da je pravi čudež, da je sploh kdo pripravljen ostati v njej.

Se vam zdi, da pretiravamo? V prvih osmih mesecih letošnjega leta je iz Slovenije za stalno odšlo 5743 državljanov (toliko jih je po podatkih ministrstva za notranje zadeve odjavilo stalno prebivališče), kar tisoč več kot lani. Dr. Damir Josipovič, znanstveni sodelavec na Inštitutu za narodnostna vprašanja, ocenjuje, da bo končna številka tistih, ki bodo prebivališče odjavili za stalno, krepko presegla šest tisoč, kar je »alarmanten podatek«. Seveda je s to številko treba ravnati previdno, saj ne zajema le visoko izobraženih. Tu so tudi mnogi drugi delavci: vozniki, zidarji, snažilke, državljani brez doktorskih nazivov, ki so se odločili boljšo priložnost poiskati v tujini. A vse več je med odhajajočimi tudi izobražencev, tiste družbene elite, ki Slovenijo lahko potegne naprej, ven iz gospodarske krize. Pa tudi tistih konstruktivno kritičnih posameznikov, ki bi našo politiko in družbo lahko premaknili iz statusa quo.

»Pri begu možganov ni toliko pomembna količina kot to, kdo odhaja. Kajti dejstvo je, da odhajajo najboljši, najbolj talentirani,« pravi direktor Kemijskega inštituta prof. dr. Janko Jamnik.

Domovina, krušna mati

»Slovenija je majhna. ZDA se ne pozna, če jim pobegneta eden ali dva vrhunska raziskovalca, nam pa zelo,« pravi prof. dr. Roman Jerala, vodja laboratorija za biotehnologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Jerala dobro ve, o čem govori. Pod njegovim mentorstvom je ekipa slovenskih študentov trikrat v petih letih osvojila glavno nagrado na prestižnem mednarodnem študentskem tekmovanju v sintezni biologiji na Tehnološkem inštitutu Massachusettsa (MIT) v ZDA, kar je približno tako, kot da bi slovenski film trikrat v petih letih pobral vse hollywoodske oskarje. Večina teh mladih je že ali pa bo kmalu pobegnila v tujino, ker ni denarja za njihovo zaposlitev doma. »Dva mlada raziskovalca sta nam ušla na najboljšo švicarsko univerzo ETH. Lani se je na to univerzo prijavilo 1500 kandidatov, od tega so jih 50 povabili na intervju, našo študentko pa je kar šest laboratorijev postavilo na prvo mesto, tako da je lahko izbirala, kam bo šla. Na zahodu je to ’cherry picking’ – izberejo samo najboljše. V Evropi se v zadnjem času dogaja, da iz držav, kot je Slovenija, vzamejo zelo dobre študente, ki so v domovini že opravili prvo bolonjsko stopnjo, torej so že šli čez prvo selekcijo. Vzamejo jih za dve leti, preizkusijo in na koncu najboljše zaposlijo. Če se pri nas ne bo več iz javnih sredstev financiral zadnji letnik druge bolonjske stopnje, študentje ne bodo kaj veliko premišljevali, šli bodo v tujino, tja, kjer jim bodo študij plačali v celoti. To je odlivanje krvi, ki se morda takoj ne vidi, dolgoročno pa nas bo osiromašilo. To bo katastrofa za prihodnji razvoj države,« pravi Jerala.

Mimogrede: ekipa univerze MIT, ki je na mednarodnem študentskem tekmovanju leta 2006 zaostala za slovensko študentsko ekipo, je v Bostonu ustanovila svoje podjetje, ki večine denarja za svoje raziskave ne dobiva od zasebnih investitorjev, temveč prek večmilijonskih projektov državnih agencij. »Pred kratkim je k njim odšel eden naših najboljših študentov, ki je zmagovalni raziskovalni projekt pred dvema letoma predstavil na MIT-u. Veliko naših študentov ima ideje in poskušajo ustanavljati biotehnološka podjetja, vendar je za začetek potrebnih precej več sredstev kot le računalnik. Ameriška država ogromno investira v razvoj novih tehnologij, saj ocenjuje, da so zanjo strateškega pomena,« pravi Jerala.

3178 - Število državljanov Slovenije, ki so se odselili v tujino leta  2007
4679 - Število državljanov Slovenije, ki so se odselili v tujino leta  2011

Ko se je vlada Janeza Janše spomladi odločila, da je čudežna formula za izhod iz krize v varčevanju, pri tem pa kar počez zarezala v sredstva, namenjena izobraževanju in znanosti, je bilo jasno, da bodo posledice boleče. Jerala, Horvat in še 1500 drugih izobražencev je podpisalo peticijo, s katero so vlado pozvali, naj nikar ne zmanjša sredstev za znanost in tehnologijo. A vse zaman. Morda bi bilo takšno varčevanje celo dopustno, če bi doslej v raziskave in razvoj vlagali ogromna sredstva, če bi denimo dosegali raven Finske. Pa je ne. Finska znanosti in razvoju na letni ravni namenja pet odstotkov svojega BDP-ja, kar jo uvršča v evropski vrh, Slovenija pa manj od 1,8 odstotka BDP-ja, čeprav naj bi po Lizbonski strategiji vlagala vsaj tri odstotke. »Študije kažejo jasno povezavo med vlaganji v raziskave in razvoj in imigracijami visoko izobraženih. V Evropi še zlasti veliko vlagajo Finska, Švedska, Danska, Švica, Nemčija in Islandija,« pravi dr. Metka Hercog, preučevalka mednarodnih migracij na centru za sodelovanje in razvoj švicarskega državnega inštituta za tehnologijo v Lozani. Opozarja, da o begu možganov lahko govorimo samo takrat, ko imajo selitve visoko izobraženih za domačo državo negativne učinke. »Če bi bil nekdo, ki se je preselil v tujino zaradi dela, doma brezposeln, to nima negativnih učinkov za državo, kvečjemu pozitivne, saj s tem zmanjšuje domačo brezposelnost. Tudi če se ljudje iz tujine ne vrnejo, to nujno ne pomeni izgube človeškega potenciala, saj je diaspora pogosto povezana z domačo državo prek investicij in vplivanja na družbene in politične razmere.« Toda pravi tudi, da so negativni učinki zaradi zmanjšanja človeškega kapitala najpogostejši v manjših državah z visoko stopnjo izobraženosti in visoko stopnjo selitve izobraženih. Bolj ko so selitve selektivne, večji je vpliv na domače okolje. Kakovostne univerze, banke, bolnice, politične stranke potrebujejo kakovostno osebje in so ranljive, če odide vodilno menedžersko in tehnično osebje. Poleg tega se z odhodom sposobnih ljudi zmanjša pritisk na zahteve po kakovostnem delovanju institucij, saj imajo prav ti ljudje večinoma boljšo podlago in moč za izvajanje pritiskov na sistem.

Grega Šimenc, 30 let, računalničar, svetovalec pri sistemih za elektronsko fizično varovanje, Dunaj, Avstrija: »Slovenija je še vedno nekakšen otoček v sicer zelo globalnem svetu. V marsikaterem pogledu to morda ni slabo, a za zaposlitvene priložnosti in možnost osebne in profesionalne rasti vsekakor je.«

Grega Šimenc, 30 let, računalničar, svetovalec pri sistemih za elektronsko fizično varovanje, Dunaj, Avstrija: »Slovenija je še vedno nekakšen otoček v sicer zelo globalnem svetu. V marsikaterem pogledu to morda ni slabo, a za zaposlitvene priložnosti in možnost osebne in profesionalne rasti vsekakor je.«

»Smo majhna država z malo naravnimi viri in veliko potenciala v človeških virih. Čeprav se med politiki govori o inovacijah in vlaganju v znanost, je to, če gledamo statistike držav, smešno nizko vlaganje. Dodane vrednosti brez dobrega kadra in svoje znanosti enostavno ne more biti,« pravi Horvat. In še: »Prav dobro izobražen kader je naša največja zakladnica in v tujini bodo rekli le ’hvala lepa’ ter poželi leta garanja in vlaganja vanj. Izkušnje kažejo, da se tak kader navadno ne vrne. Na kratko rezati pri izobraževanju in znanosti bo imelo po mojem negativne kratkoročne in dolgoročne posledice – že sedaj smo ’side show’ na mnogih področjih, se bojim, da bomo vse bolj ostajali na obrobju na večini področij.« Pa ne gre samo za denar. »Finska država ima skrbno izdelano strategijo, po kateri mlade že od vrtca načrtno usmerja v tiste študije, ki jih vidi kot strateške. Točno vedo, kje so njihove niše, v čem so boljši od drugih.« Nekdanji direktor Instituta Jožef Stefan, biokemik dr. Vito Turk, je že pred leti svetoval, da moramo posnemati Fince. Opozoril pa je tudi: »Uspešni Slovenci se ne vračajo v bedne razmere, ki že zaostajajo, vsaj na znanstvenem področju, za Češko ali Madžarsko. Pri plačah smo tudi že tako rekoč izenačeni, pri plačah po opravljenem doktoratu smo izenačeni celo s Hrvaško. Tudi cena najvišje ocenjene raziskovalne ure je nižja od cene, ki jo plačamo v avtomobilskem servisu. In tako naj bi se uvrstili ob bok najuspešnejšim?«

V Sloveniji smo neskončno ponosni na zlate maturante. A kaj, ko nanje pozabimo takoj po maturi. Država jih ne spremlja in sistematično spodbuja, da bi si tako načrtno krepila intelektualno elito.

Prof. dr. Matjaž Gams, vodja odseka za inteligentne sisteme na Institutu Jožef Stefan, pravi, da so razmere »grozljive«. »Okolje je lahko produktivno, spodbujevalno ali pa depresivno. Bojim se, da gremo v Sloveniji v to, drugo smer. Nobena druga evropska država ni šla v tako drastično rezanje sredstev za raziskave kot Slovenija.« Prvi vladni varčevalni predlog je predvideval zmanjšanje sredstev za raziskave za četrtino. Šele po pogajanjih in stavki je vlada popustila, a le za 10 odstotkov. Toda: 15 odstotkov sredstev manj za raziskave je še vedno ogromen rez! »To prevedeno na vse zaposlene v visokem šolstvu in znanosti v tej državi pomeni 1500 ljudi manj. Samo za Institut Jožef Stefan to pomeni približno sto ljudi manj. Politična usmeritev v neoliberalizem, kjer šteje le denar, znanje in kakovost dela pa ne štejeta nič, ne more peljati drugam kot navzdol.«

Neposredna škoda varčevanja

»Na Kemijskem inštitutu se nam je financiranje programov letos zmanjšalo za približno desetino. Zmanjšanje sredstev prek projektov pa se je naši skupini zmanjšalo za tretjino, kar je posledica zamika razpisa in financiranja novih projektov. Skupaj so se torej sredstva zmanjšala za petino, če upoštevamo tudi mlade raziskovalce, pa še za več,« pravi Jerala. Zaradi tega sicer niso nikogar odpustili, vendar pa štirim raziskovalcem niso mogli podaljšati pogodb za določen čas. »Odhod v tujino se je izrazito povečal prav letos. Paradoksalno so najbolj na udaru raziskovalne skupine, ki so bile v zadnjih letih najuspešnejše, ker so najbolj odvisne od razpisov za projekte. Gre za nadarjene mlade ljudi, ki bi radi delali, pa jih ne moremo obdržati. Denar moram dobesedno napraskati, da lahko za mesec ali za tri mesece podaljšujem pogodbe preostalim raziskovalcem. Čeprav še vedno z navdušenjem opravljamo raziskave, se padajoča podpora iz okolje pozna na vzdušju.« Pravi pa tudi: »Za državo je najslabše, da koga izobražuje 16 ali 20 let, potem, ko bi začel ustvarjati, pa ta odide v tujino. Po drugi strani pa je to odlično za državo, kamor se ti kadri selijo, saj pride do najboljših kadrov na najcenejši način. Ampak očitno to pri nas nikogar ne moti.«

Rok Keber je neposredna žrtev zgrešene vladne politike. Odhaja na univerzo v Osaki, na eno izmed vodilnih ustanov na področju imunologije. Direktor tega inštituta je dr. Šizuo Akira, ki je bil dve leti zapored najbolj citiran znanstvenik in tudi kandidat za Nobelovo nagrado. Med postdoktorskim izobraževanjem se bo ukvarjal predvsem z mehanizmi prirojenega imunskega odziva. V Sloveniji je prejemal približno povprečno slovensko plačo, njegova štipendija na Japonskem pa znaša 150 odstotkov japonske povprečne neto plače, vključuje pa tudi letalske karte in zdravstveno zavarovanje. Pa ne gre samo za plačo. »Pomembna prednost raziskovalnega dela v tujini je, da pri načrtovanju raziskav nisi omejen s finančnimi sredstvi. Pa tudi neprecenljive izkušnje, ki jih lahko pridobiš z delom v dobrem laboratoriju,« pravi.

Japonci so nasploh odličen zgled. »Po katastrofalnem potresu so sicer znižali plače, niso pa zmanjševali sredstev za razvoj. Zavedajo se, da bi z zmanjševanjem teh sredstev dolgoročno škodovali državi, saj bi zavrli napredek, znanstveniki pa bi jim pobegnili v ZDA, Singapur ali Avstralijo,« pravi Horvat. In dodaja: »Pri nas vlagamo v obnovo fasad in ureditev parkirišč, namesto v programe in kadre, kot je zahodna praksa. Ko sem bil na univerzi v Nici, sem mislil, da sem v Bolgariji, v tako slabem stanju je bila stavba. Politiko rezanja sredstev za znanost je v Franciji začel že Mitterrand. Zato so se na inštitutih odločili, da bodo sredstva, namenjena obnovi fasad in ureditvi parkirišč, raje preusmerili v znanost. Tako bi morali razmišljati tudi v Sloveniji.«

Po mnenju Kebra je glavni problem slovenskega sistema, da prek programa ’mladi raziskovalci’ usposobi bistveno več doktorjev znanosti, kot jih je država sposobna zaposliti. »Usposobljeni raziskovalci smo zato prisiljeni oditi v tujino. Bolj smiselno bi bilo nekaj teh sredstev preusmeriti v financiranje podoktorskih projektov ali v trajno zaposlitev sposobnih in motiviranih doktorjev znanosti, ki bi lahko skupaj s svojimi mentorji osnovali dobre raziskovalne skupine in ustvarili konkretne rezultate.« Velik problem je tudi neustrezen sistem točkovanja znanstvene uspešnosti. »Ta negativno vpliva na znanstveno odličnost, saj spodbuja objavljanje večjega števila člankov v revijah manjšega pomena. Pri pridobivanju projektov imajo tako prednost znanstveniki, ki objavljajo v slabših revijah, kar je absurd.«

V tujino se seli tudi 30-letni biokemik Miha Kosmač. Doslej je delal dve službi za polovični delovni čas: na Zavodu za transfuzijsko medicino in na Pediatrični kliniki, a nobena od teh ni obetala trajne rešitve. Tako se je odzval na povabilo biotehnološkega podjetja iz Cambridgea v Veliki Britaniji, ki mu je ponudilo zaposlitev za nedoločen čas. »V Cambridgeu so mi ponudili neko perspektivo za strokovni in finančni razvoj, ki je v javnem sektorju, kjer sem za zdaj še zaposlen, ni. Cambridge je znan kot izjemen center za visoko tehnologijo in znanost, zato je premik tja želja mnogih ljudi na našem področju. In seveda, tudi plačilo je, kljub višjim stroškom bivanja v Angliji, bistveno boljše kot pri nas.« Ko gre za financiranje znanosti, je kritičen: »Že v času gospodarske rasti so bila sredstva, ki smo jih dobivali pri nas, smešno nizka v primerjavi z Zahodom. Danes se ta sredstva zaradi recesije še dodatno klestijo, kar bo nedvomno vplivalo na kakovost raziskovalnega dela in na kadre, ki bodo ostali v Sloveniji.« Zdi se mu absurdno, da agencija za raziskovalno dejavnost daje precej denarja za izobraževanje mladih doktorjev znanosti, »ko pa doktoriramo, nihče ne ve, kaj bi z nami. Zaradi piramidnega načina objavljanja znanstvenih člankov in kandidiranja za raziskovalne projekte smo po doktoratu večinoma brez možnosti, da bi dobili kakršnakoli lastna sredstva, in smo zato prepuščeni miloščini šefov, ki lahko kandidirajo za sredstva. Včasih se mi zdi, da so ljudje, ki o teh rečeh odločajo, popolnoma brez vizije. Ali pa je tem ljudem oziroma njihovim prijateljem v interesu, da za obdobje štirih let dobijo ambiciozne raziskovalce, ki delajo v njihovih laboratorijih in jih lahko potem, ko doktorirajo, brez večjih težav odslovijo«.

Miha Kosmač, 30 let, biokemik z doktoratom, raziskovalec, Cambridge, Velika Britanija: »Absurdno je, da javna agencija za raziskovalno dejavnost daje precej denarja za izobraževanje mladih doktorjev znanosti, ko pa doktoriramo, nihče ne ve, kaj bi z nami.«

Miha Kosmač, 30 let, biokemik z doktoratom, raziskovalec, Cambridge, Velika Britanija: »Absurdno je, da javna agencija za raziskovalno dejavnost daje precej denarja za izobraževanje mladih doktorjev znanosti, ko pa doktoriramo, nihče ne ve, kaj bi z nami.«

Strah pred nadpovprečnimi

Slovenija je po dohodku ena najbolj enakih držav OECD. Toda ta enakost ima tudi svoje slabosti, saj nihče ne sme pretirano izstopati. Kdor si iz povprečja drzne izstopiti, takoj dobi po glavi, o čemer znajo veliko povedati tisti, ki so odšli v tujino, se vrnili in nato razočarani ugotovili, da njihove izkušnje in obogateno znanje doma niso zaželeni. »Ljudi je treba spodbujati, da odhajajo v svet, obenem pa doma ustvariti takšne okoliščine, da bodo v tujino odšli le za določen čas, oplemenitili svoje znanje, si pridobili izkušnje in se nato vrnili domov ter z dodatnim znanjem Slovenijo še bolj odprli in jo spremenili v še bolj dinamično družbo. Svojih rojakov se bojimo in jih ob vrnitvi ne vključujemo medse kot potencial, ampak jih z raznimi stereotipnimi izmisleki odrivamo na obrobje,« pravi dr. Marina Lukšič Hacin, predstojnica za slovensko izseljenstvo in migracije na ZRC SAZU.

»Eden od močnih razlogov za beg izobraženih kadrov je, da se Slovenci bojimo notranje konkurence. Radi imamo povprečne, ker z njimi ni težav, nadpovprečnih pa se raje znebimo. Kadrovska selekcija bi morala na vodilna mesta postaviti najbolj usposobljene, pa se to ne dogaja. Odriva jih na stran, zato odidejo,« pravi plastični kirurg prof. dr. Zoran Arnež, ki živi v Sloveniji, dela pa v tržaški bolnišnici Cattinara. »Kadrovanje pri nas še vedno temelji na nepotizmu, poznanstvu in zvezah.« Zdravniška zbornica je zdravnikom v zadnjih treh letih izdala 169 potrdil o dobrem imenu, ki jih potrebujejo za zaposlitev v tujini, pri čemer je število vsako leto večje. Gre za izgubo ene cele generacije diplomantov medicinske fakultete v treh letih! Pred kratkim je UKC Ljubljana zapustil otroški srčni kirurg Janez Vodiškar, to pa zato, ker naj bi mu večinoma dodeljevali administrativno in oddelčno delo ali zgolj manjše posege. Sprejel je ponudbo odlične univerzitetne klinike v Aachnu v Nemčiji. Pravi, da bi sicer raje delal doma, a mu onemogočajo delo, za katero se je specializiral.

Blaž Križnik, 40 let, arhitekt in sociolog z doktoratom, predavatelj in raziskovalec na univerzi Kwangwoon, Seul, Južna Koreja: »Nemogoče je pričakovati, da bo mala država, kot je Slovenija, konkurenčna na prav vseh znanstvenih področjih, zato se bo del strokovnjakov vedno selil, ne glede na ukrepe slovenske države.«

Blaž Križnik, 40 let, arhitekt in sociolog z doktoratom, predavatelj in raziskovalec na univerzi Kwangwoon, Seul, Južna Koreja: »Nemogoče je pričakovati, da bo mala država, kot je Slovenija, konkurenčna na prav vseh znanstvenih področjih, zato se bo del strokovnjakov vedno selil, ne glede na ukrepe slovenske države.«

Krizni eksodus

Slovenija še zdaleč ni edina evropska država, ki se srečuje z množičnim begom, predvsem mladih izobražencev, ki doma ne dobijo zaposlitve, če pa že kaj delajo, so to občasna dela za škandalozno nizko plačilo. Kriza je izseljevanje nedvomno pospešila. S to težavo se soočajo tudi Španci in Grki, pa tudi vse tri baltske države. To ne preseneča, če vemo, da je denimo v Španiji brezposelna dobra polovica vseh mlajših od 25 let. Z naraščajočim odlivom mladih diplomiranih kadrov se že nekaj let sooča tudi Irska. Vsak mesec se iz Irske izseli 5000 ljudi. Jasno je, da vsi ti niso visoko izobraženi, so pa pretežno mladi. »Znanstveniki so iz Irske množično bežali že pred izbruhom sedanje krize, predvsem zaradi politično in ekonomsko nestabilnih razmer. Ko namreč znanstveniki vidijo, da je politika financiranja nestabilna zaradi politične neenotnosti, in vedo, da čez nekaj let ne bodo več imeli dela v matični državi, se odločijo za odhod. Podoben primer je Bolgarija, od koder tudi množično odhajajo v tujino. Tam so izjemno slabo plačani, nimajo niti denarja za ogrevanje raziskovalnih inštitutov, varčuje pa se tudi tako, da jim en dan v tednu ni treba v službo. Stanje je res žalostno,« pravi Horvat.

Kam odhaja ta množica ljudi? Veliko jih gre v Nemčijo, pa tudi Veliko Britanijo in Francijo, ZDA, Kanado in Avstralijo. Nemčija je celo naznanila zagon 40 milijonov evrov vrednega dvoletnega programa, s katerim bo mladim brezposelnim Evropejcem omogočila učenje nemškega jezika in jim pomagala najti delo v največjem evropskem gospodarstvu. Program ni samo izraz evropske solidarnosti, ampak bo Nemčiji pomagal zapolniti vrzel na področju kvalificirane delovne sile.

V Sloveniji se zadnje čase veliko govori predvsem o selitvi v Avstralijo, zaradi česar se je ustvaril lažen vtis, da gre tja ogromno Slovencev, kar pa ne drži. Večina, kar 71 odstotkov, se jih preseli v evropske države, od tega kar 45 odstotkov v Nemčijo, v Avstralijo in na Novo Zelandijo pa jih gre le dva odstotka. Toda: avstralska država vodi premišljeno migracijsko politiko, saj jemlje le najboljše na trgu delovne sile. Torej so tudi Slovenci, ki se selijo tja, pretežno visoko izobraženi.

Lani se je v Avstralijo preselil tudi 37-letni sociolog in strokovnjak za vizualne komunikacije Oliver Vodeb. Z ženo in hčerko živi v mestu Brisbane. Zaposlen je na univerzi Griffith, na oddelku za oblikovanje, kjer je predstojnik katedre in vodi študijski program vizualnih komunikacij. V Sloveniji je osem let honorarno poučeval na oddelku za oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, hkrati pa je s poslovno partnerico Majo Hawlina šest let vodil Studio Poper, podjetje za komuniciranje v javnem prostoru. »Ključni problem je bil, da institucija, kjer sem poučeval, ni pokazala resnega zanimanja za moje delo.« Po njegovem mnenju naša država vlaga premalo denarja v raziskave s področij družboslovja, umetnosti, oblikovanja in humanistike. »To so področja, ki lahko ključno pripomorejo k razumevanju stanja in iskanju rešitev. Področje oblikovanja se ni vzpostavilo kot raziskovalno, na področju sociologije, ki pa ima močno kritične refleksije družbenega dogajanja, pa je denar usahnil leta 2006, takoj, ko je Janša prišel na oblast.« Ob priznanjih in vabilih iz tujine se je začel resno spraševati o možnostih tako za svoj strokovni razvoj kot tudi za materialno eksistenco v akademskem prostoru v Sloveniji. »Življenjski stroški tu so res visoki, a je plača sorazmerno višja, tako da je materialni standard intelektualnega delavca tu zagotovo precej višji kot v Sloveniji«. Pravi, da ga trenutno politično, družbeno in ekonomsko ozračje v Sloveniji prej odvrača kot vabi domov. In ni edini, ki tako razmišlja.

Oliver Vodeb, 37 let, sociolog in strokovnjak za vizualno komuniciranje, predavatelj na univerzi, Brisbane, Avstralija: »Moje delo je tukaj veliko boljše plačano. Z družino lahko brez skrbi in kakovostno živimo. S plačilom, ki sem ga v Sloveniji prejemal za honorarno delo na univerzi, pa sem imel dobesedno za pivo.«

Oliver Vodeb, 37 let, sociolog in strokovnjak za vizualno komuniciranje, predavatelj na univerzi, Brisbane, Avstralija: »Moje delo je tukaj veliko boljše plačano. Z družino lahko brez skrbi in kakovostno živimo. S plačilom, ki sem ga v Sloveniji prejemal za honorarno delo na univerzi, pa sem imel dobesedno za pivo.«

Fotograf in grafični oblikovalec, 33-letni Metod Blejec, je študiral v Aberdeenu na Škotskem in nato v Londonu, kjer je po magisteriju tudi ostal. »Ko se odločaš med ostati ali iti, moraš pretehtati tole: what I give for what I gain.« Vrnitev ga ne zanima. »Razen če se v Sloveniji kaj drastično spremeni. Umetniško okolje in okolje kreativnih industrij sta premajhni, da bi zadovoljili moji projekciji. V Londonu imam možnost nenehnega napredka in raziskovanja, brez nekih realnih omejitev.« O Sloveniji kaj dosti ne razmišlja, raje gleda v prihodnost. »Slovenija pa ostaja za počitnice.«

Metod Blejec, 33 let, grafični oblikovalec in fotograf, London, Velika Britanija: »Slovenija je čisto super, ko se z njo nehaš obremenjevati. O vrnitvi ne razmišljam. Raje gledam v prihodnost, Slovenija pa ostaja za počitnice.«

Metod Blejec, 33 let, grafični oblikovalec in fotograf, London, Velika Britanija: »Slovenija je čisto super, ko se z njo nehaš obremenjevati. O vrnitvi ne razmišljam. Raje gledam v prihodnost, Slovenija pa ostaja za počitnice.«

Eva Taučar, 27 let, arhitektka, Trondheim, Norveška: »V Sloveniji je trenutno kot arhitekt nemogoče dobiti redno zaposlitev. Norveška je glede delovnega okolja zelo ’zdrava’ država: dela se do štirih popoldne, počitnic je veliko, plačilo je dobro, država pa zelo dobro poskrbi za socialno varnost.«

Eva Taučar, 27 let, arhitektka, Trondheim, Norveška: »V Sloveniji je trenutno kot arhitekt nemogoče dobiti redno zaposlitev. Norveška je glede delovnega okolja zelo ’zdrava’ država: dela se do štirih popoldne, počitnic je veliko, plačilo je dobro, država pa zelo dobro poskrbi za socialno varnost.«

Kriza je v Sloveniji zlasti močno prizadela gradbeni sektor, ta se je silovito skrčil, zaradi česar brez dela niso ostali samo gradbinci, ampak tudi mnogi arhitekti. Zaradi golega preživetja se selijo v tujino. 27-letna arhitektka Eva Taučar živi v mestu Trondheim na severu Norveške, dela pa v studiu PKA arkitekten. »Na Norveško sem odšla na študentsko izmenjavo leta 2007 in od takrat je nisem nikoli več zares zapustila.« Ponudbo za službo je dobila že na prvem razgovoru. »V Sloveniji je trenutno kot arhitekt nemogoče dobiti redno zaposlitev. Norveška je glede delovnega okolja zelo ’zdrava’ država: dela se do štirih, nato pa vsi odbrzijo k družinam, v naravo, na smuči, kolo ali ribolov. Prosti čas je ena najpomembnejših vrednot. Počitnic je veliko, plačilo je dobro, država zelo dobro poskrbi za socialno varnost.« Le približno tretjina plače gre za stanovanje, stroške in hrano. »Res pa je, da delam v državi, kjer so arhitekti res dobro plačani, verjetno najbolje na svetu.«

Luka Skansi, 39 let, arhitekt z doktoratom, predavatelj in raziskovalec na fakulteti za arhitekturo IUAV, Benetke, Italija: »Slovenija nima resne raziskovalne politike. Obenem se na znanost gleda kot na nekaj odvečnega. Slovenski menedžerji, ekonomisti in politiki zavijajo z očmi vsakič, ko jih zaprosiš za financiranje nekega programa. V tem ne vidijo takojšnjega dobička, zato se jim zdi nepotrebno.«

Luka Skansi, 39 let, arhitekt z doktoratom, predavatelj in raziskovalec na fakulteti za arhitekturo IUAV, Benetke, Italija: »Slovenija nima resne raziskovalne politike. Obenem se na znanost gleda kot na nekaj odvečnega. Slovenski menedžerji, ekonomisti in politiki zavijajo z očmi vsakič, ko jih zaprosiš za financiranje nekega programa. V tem ne vidijo takojšnjega dobička, zato se jim zdi nepotrebno.«

Nekateri so v tujino odšli že pred krizo, med njimi tudi 39-letni arhitekt dr. Luka Skansi, ki na fakulteti za arhitekturo v Benetkah poučuje zgodovino arhitekture in mesta 19. in 20. stoletja, obenem pa raziskuje italijansko povojno arhitekturo, pripravlja razstave in piše knjige. »Če sem iskren, slabosti ne vidim,« odgovori na vprašanje o prednostih in slabostih selitve v tujino. »Mogoče sem imel srečo, ampak povsod, kjer sem delal, od Montreala do Benetk, so bile razmere boljše kot v Sloveniji.« Še najtežje se mu zdi to, da si v tujini stalno obkrožen s sposobnimi in imaš zato stalno konkurenco. »Težko je zlasti v Italiji, kjer so znanstveniki na področju humanistike, skupaj z nemškimi akademiki, daleč najboljši na svetu. Problem je, da o napredovanju v Italiji ne odloča stroka, ampak akademska mafija, in to me je zares utrudilo.« Poudarja, da odločitev za delo v tujini ni samo stvar financ. »Slovenski raziskovalci in znanstveniki gredo v tujino iz dveh razlogov: prvič, ker v Sloveniji ne dobijo službe, in drugič, ker ne dobijo boljše možnosti za opravljanje svojega dela – laboratorijev, asistentov, več denarja za raziskovanje in potovanja na simpozije in konference. Plača sama po sebi ni glavni dejavnik odločanja. V tujini se dela v fantastičnem okolju, imaš izvrstne možnosti za razvoj idej in teorij. V Sloveniji pa moraš imeti srečo, da dobiš službo, nato pa si moraš vse zagotoviti sam – sistem ti ne pomaga nič.« Seveda vsa tujina ni enako privlačna. »Ko gre za univerzitetni sistem, je danes v Grčiji, Italiji ali pa Španiji veliko slabše kot v Sloveniji, kar ne pomeni, da ne bomo kmalu prišli na njihovo raven. Obstajajo pa države, kjer so razmere res izvrstne, denimo ZDA, ali pa dobre, kot so v Franciji, Nemčiji, deloma Angliji, vendar pa moraš biti zares vrhunski znanstvenik, da opraviš z lokalno konkurenco.« A tudi znotraj tega so ekonomski dejavniki različni: »London je finančni samomor, Nottingham ne, Pariz je finančno neznosen, Nantes ima izvrstno univerzo in odlične življenjske razmere.«

Marko Maučec, 44 let, jedrski inženir z doktoratom, vodilni svetovalec ameriške naftne korporacije Halliburton, Kuala Lumpur, Malezija: »Slovenija sorazmerno veliko investira v razvoj vrhunskih kadrov, ne poskrbi pa za zavarovanje investicije. Ni dovolj samo klavzula v pogodbi, da je treba po koncu izobraževanja določen čas odslužiti domovini, treba je poskrbeti, da se to tudi izvede v praksi.«

Marko Maučec, 44 let, jedrski inženir z doktoratom, vodilni svetovalec ameriške naftne korporacije Halliburton, Kuala Lumpur, Malezija: »Slovenija sorazmerno veliko investira v razvoj vrhunskih kadrov, ne poskrbi pa za zavarovanje investicije. Ni dovolj samo klavzula v pogodbi, da je treba po koncu izobraževanja določen čas odslužiti domovini, treba je poskrbeti, da se to tudi izvede v praksi.«

Aljaž Ule, 39 let, matematik z doktoratom, raziskovalec teorije iger, predavatelj na univerzi, Amsterdam, Nizozemska: »Vrnil bi se, če bi v Sloveniji imel akademsko okolje brez birokratskih ovir in bi verjel, da lahko konkuriram za finančna sredstva po mednarodnih merilih. Predvsem pa bi želel odkrito povabilo. Prevečkrat sem se že začel pogovarjati o vrnitvi in potem ugotovil, da ima vabilo polno skritih pogojev in obljub, ki ne bodo izpolnjene.«

Aljaž Ule, 39 let, matematik z doktoratom, raziskovalec teorije iger, predavatelj na univerzi, Amsterdam, Nizozemska: »Vrnil bi se, če bi v Sloveniji imel akademsko okolje brez birokratskih ovir in bi verjel, da lahko konkuriram za finančna sredstva po mednarodnih merilih. Predvsem pa bi želel odkrito povabilo. Prevečkrat sem se že začel pogovarjati o vrnitvi in potem ugotovil, da ima vabilo polno skritih pogojev in obljub, ki ne bodo izpolnjene.«

Devetintridesetletni matematik dr. Aljaž Ule živi in dela na Nizozemskem. Na univerzi v Amsterdamu je zaposlen kot docent za mikroekonomijo, teorijo iger in vedenjsko ekonomijo. Večino časa raziskuje, pa tudi predava. Pravi, da je akademsko delo na zahodu bolje plačano. »Na splošno se na zahodu stroka zelo ceni in nagrajuje. Ljudje so odprti, a tudi kritični do novih idej, več je možnosti za njihovo financiranje. To velja še zlasti za raziskovalno delo. Nizozemska je zares odprta v svet. Večina predavanj je v angleškem jeziku, vsa komunikacija na fakulteti prav tako, tretjina zaposlenih je iz tujine, merila so enaka ameriškim. Šele ko delaš v tujini, vidiš, kaj pomeni akademsko okolje. Univerze so odlične, odnosi so korektni, okolje pa spodbudno. Merila za uspeh in napredovanje ter financiranje so povezana z raziskovalnim uspehom.« Ule pravi, da bi se v Slovenijo vrnil, a le, če bi imel akademsko okolje brez birokratskih ovir in bi verjel, da lahko konkurira za finančna sredstva po mednarodnih merilih. »Ne bi želel imeti občutka, da se pravila poljudno spreminjajo in se v moje možnosti vtika politika ali parcialni interesi. Želel bi manj pedagoških obveznosti in zanesljivo zaposlitev. Predvsem pa bi najprej želel čutiti iskreno željo po tem, da se vrnem, in odkrito povabilo.« Nizozemska slovi po tem, da sistematično privablja visoko izobražene iz drugih držav. Pravzaprav niti zelo ne ločuje med vračanjem domačih in pridobivanjem tujih strokovnjakov, saj oboje vabi denimo z davčnimi olajšavami. »Kdor se iz tujine preseli na Nizozemsko in s tem prinese novo znanje, dobi desetletno 30-odstotno davčno olajšavo. Tudi plače so precej spodbudne. Največje vabilo pa sta seveda konkurenčnost in razburljivost nizozemskega poslovnega in akademskega okolja.«

Jernej Klančič, 27 let, informatik, programer v hčerinskem podjetju Guardean, München, Nemčija: »V tujini se zavedajo, da po končanem študiju nimaš izkušenj. Z zaposlitvijo ti pokažejo, da vlagajo vate, saj jim boš prej ali slej koristil, prinašal dobiček. Pri nas pa se na iskalce prve zaposlitve praviloma gleda le kot na strošek.«

Jernej Klančič, 27 let, informatik, programer v hčerinskem podjetju Guardean, München, Nemčija: »V tujini se zavedajo, da po končanem študiju nimaš izkušenj. Z zaposlitvijo ti pokažejo, da vlagajo vate, saj jim boš prej ali slej koristil, prinašal dobiček. Pri nas pa se na iskalce prve zaposlitve praviloma gleda le kot na strošek.«

Vzrejališče za tuje gospodarje

Pisatelj in kolumnist Miha Mazzini pravi, da so veliki, t. i. zgodovinski narodi, vedno srkali vase najbolj sposobne ljudi s svoje periferije in iz različnih zakotnih pokrajin. »Slovenske pokrajine so bile vedno vzrejališče odličnih kadrov za tuje gospodarje. Biološko gledano je zadeva za organizem ugodna: premaknil se je iz slabših razmer v boljše. Državno gledano je ugodna tudi za narod, ki uvaža tovrstne organizme. Osnovna vzgoja in izbor potekata prej, preden organizem sploh pride trkat na vrata. In potem lahko narod izbere tiste, ki jih najbolj rabi in od katerih bo imel največje koristi. To je vse znano in že stokrat povedano.« Bolj zanimivo je nekaj drugega, nadaljuje Mazzini. »Kako se tista periferna skupnost prilagodi velikemu narodu? S tem, da začne sposobne in nadarjene sama izrivati ven iz svojih vrst. Če tak človek iz katerihkoli vzrokov noče v tujino, ga lomijo, dokler ga ne zlomijo ali izselijo. Gre za negativno selekcijo.« Periferni narod torej vzreja svojo mladino in tisto, za katero opazi, da je godna za izvoz, sam porine prek meje. »S to potezo zadovoljuje tuje gospodarje in hkrati vzdržuje visoko raven zadovoljstva enakosti. Kamorkoli Slovenec pogleda, vidi samo nesposobnost, in je zato še ves dan prešerne volje!« situacijo ironično oriše Mazzini. In nadaljuje: »Tisti, ki se vrnejo ali nočejo ven, doživijo kazen z izobčenjem.« Po njegovem se tudi na tem področju, tako kot na mnogih drugih, veselo vračamo v 19. stoletje. »Izseljevanja bo vse več, število prebivalcev bo stagniralo, ustvarjalna dela bodo opravljali v tujini – tujci ali izseljeni Slovenci, pri nas bodo ostale servisno-vzdrževalne-potrošniške dejavnosti. Kmalu se bo pokazalo, da je del visokega šolstva tako nerentabilen, da bodo nekatera področja ukinili in najprej pošiljali študente z državno podporo študirat v tujino, ker pa bodo ti tam tudi ostali, bodo nazadnje rekli, ajd, kdor se hoče izobraziti za stvari, ki jih periferni narod ne rabi, naj si to kar sam plača.« Vse pa le ni tako črno. »Nekatera področja bodo vzcvetela, recimo prevajalstvo. Ustvarjalna dela, ki jih bodo naredili tujci, bo seveda za domorodce treba prevesti.«

Za državo je najslabše, da koga izobražuje 16 ali 20 let, potem, ko bi začel ustvarjati, pa ta odide v tujino. Po drugi strani pa je to odlično za državo, kamor se ti kadri selijo, saj pride do najboljših kadrov na najcenejši način.

Kaj država lahko naredi, da zadrži visoko izobražene? »Na Madžarskem so pred kratkim uvedli pogoj, da morajo študentje z državnih univerz po študiju ostati na Madžarskem in tako poplačati stroške, ki jih ima država s subvencioniranjem njihovega študija. Takšni ukrepi nadziranja selitev imajo prej negativne kot pozitivne posledice, saj se mladim omejijo potenciali in s tem delovna motivacija. Življenje v domači državi ne more biti kazen. Če ljudje ne morejo zadovoljiti svojih želja doma, bodo našli pot drugam,« pravi Metka Hercog. Najpomembnejše so domače delovne razmere in možnost strokovnega razvoja, ki ga ta ponuja. »Večina ljudi ne gre v tujino zato, ker bi si želeli živeti v tujini, ampak zato, ker se doma ne morejo samouresničiti.« Zato so najboljši ukrepi tisti, ki delovno okolje naredijo privlačno. »Ukrepi, kot so začasno povečanje plač in znižanje davkov za potencialne vrnitve v domačo državo, po navadi privabijo tiste, ki so se že tako nameravali vrniti in ob tem samo še dobijo dodatno nagrado. Pomemben ukrep za zmanjšanje selitev je denimo boljše usklajevanje na trgu dela, da so ljudje izobraženi za delovna mesta, po katerih je povpraševanje in ki imajo perspektivo v domači državi.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Janez Černač, Kočevje

    Adijo pamet

    Beg možganov iz revnih držav k bogatim je že dolgo svetovni problem. Sedaj je tudi naš. Mladi in izobraženi so dolgo grozili in celo kamenjali hudiča v parlamentu, sedaj pa bežijo. Kdor beži, tak se ne bori, se boji in slabo grozi! Več