V zasebnem sektorju, kjer velja svoboda kapitala in podjetniške pobude in se izvaja despotizem nad delavci, so varčevalni ukrepi veliko lažji, zato so jih že izpeljali.

Zakaj moramo zniževati plače, zmanjševati zaposlenost, socialno pomoč in javni sektor? Kakšna bo naša država po tem? Odgovori dr. Primoža Krašovca, doktorja sociologije in člana Delavsko-punkerske univerze, so se končali z njegovim vprašanjem vsem nam. Zakaj se ne upremo?

Pravijo, da je Slovenija trčila ob resničnost. Zdaj se moramo vsi zavedati, da tako, kot smo živeli doslej, ne moremo več.

Najpremožnejši sloj prebivalstva, to je urbani srednji razred, je še pred petimi leti res lahko prišel do služb in podobno. Ampak upravičeno je, da ljudje pričakujejo, da bodo, če končajo fakulteto, prišli do službe in si uredili življenje, vredno človeka v Evropi 21. stoletja. Sporno je, da se skuša ljudem dopovedati, da dostojno meščansko življenje ni več legitimno. Ne pove pa se, da je ravno ta barbarizem, pred katerim je pred sto leti svarila Rosa Luxemburg in ga v Sloveniji še ne doživljamo toliko kot v sredozemskih državah, nujni pogoj za omogočanje nadaljnje akumulacije kapitala. Da bi lahko kapitalizem izšel iz recesije, mora uničiti precej neproduktivnega ali zaostalega fizičnega kapitala, precej razbiti življenjsko raven, socialne in delavske pravice in narediti trg delovne sile zadosti prožen, da bi zvišal stopnjo dobičkonosnosti, ki bi omogočila nadaljnje naložbe, rast, razvoj.