Komentar: Telo brez glave, glava brez telesa

Kaj je osnovno sporočilo vstaj, ki so se začele v Mariboru in se nato razširile po vsej Sloveniji? Kaj je osnovno sporočilo nizke udeležbe na volitvah? Kaj je osnovno sporočilo gesel, kot je »Bolje Pizza kot desnica al´ levica«?

Zdi se, da ljudstvo več ne verjame v svet. Kot da je spoznalo, da nam je bil svet odvzet; da smo v njem le še tujci, da ni več naš. In sploh, kako naj verjamemo v svet, v katerem policija obkoli protestnike in se jih brutalno loti z vojaškimi taktikami, kot smo videli v 2. mariborski vstaji? Kako naj verjamemo v svet, kjer medtem, ko mesta gorijo, vlada sprejema strukturne reforme? In kako v svet, kjer Mednarodni denarni sklad pohvali to državo, ker sprejema strukturne reforme?

Zdi se, kot da bi se prebudili v filmu Kocka (Cube), grozljivki Vincenza Natalija iz leta 1997. Tudi tam junaki, ko se nekega dne prebudijo, spoznajo, da svet ni več njihov, da so v svetu samo še ujetniki nenavadnega, nevarnega in neprosojnega sistema, ki sicer ni zapor, vendar je kraj, iz katerega se je na vsak način treba rešiti, ker je poln smrtonosnih pasti.

Toda kako je nastal svet, ki ni več naš, svet, na katerega ne moremo pristati? Prve ideje stavijo na teorijo zarote. Tam so oni, denimo strici iz ozadja, močni ekonomski lobiji, ki so nam zgradili svet poln smrtonosnih pasti. Tukaj smo mi, nič hudega sluteči posamezniki, ki se nam dogaja krivica. Ta razlaga je seveda napačna.

Resnica, kolikor sploh lahko govorimo o njej, je veliko bolj prozaična. Eden izmed junakov filma Kocka jo razodene takole: »Imel sem pogodbo, da narišem načrt za osnovno ogrodje. Kocko.« Toda junak ni vprašal, kdo ga je najel. Nikoli ni zapustil svoje pisarne. Posel je sklenil po telefonu, malenkosti so urejali drugi. Glede tega so bistvene naslednje besede: »Tako te stvari tečejo. Nihče ne ve, kaj delajo drugi. […] Gre za isti stroj! Pentagon, multinacionalke, policija. Ti počneš malo delo v pisarni. Potem pa je nekje pod zemljo stroj smrti.«

Nobene zarote torej. Nobenih stricev iz ozadja. Nekdo je imel idejo. Nekdo je prodal idejo. »Potem se je stvar izgubila. Pozabljen načrt. Nihče ne postavlja vprašanj. Vsi hočejo le mirno vest in mastno plačo.« Ljudje nato obtičijo v njim tujem svetu, nekaj časa uživajo, nato kričijo. Stvar, ta svet je pač tukaj, a da je tukaj, je brez vsakega smisla – je brez zveze.

Neoliberalci nas bombardirajo s teorijo, da je takšen svet posledica odločitev milijonov posameznikov, ki skupaj tvorijo največji informacijski sistem – prosti trg. V isti sapi še navržejo, da je to edina pot, ki posameznikom nudi kanec svobode. Vsakdanji podjetnik-potrošnik pač v svojem omejenem horizontu najbolje vidi, kaj trg zahteva, kaj je potreba, kaj je užitek, zato lahko, če ima v šoli podjetništvo, odgovori na zahteve, užitke in potrebe. Nobene zarote, nobenih stricev, nobene države (vsaj v teoriji), nobene skupne volje; zgolj milijoni v zasebnikov zabubljenih v zasebništvo. Vsakdo zahteva le mirno vest in mastno plačo.

Toda kaj je rezultat, kaj je realno libertarističnega svobodnega sveta? Kritiki libertarizma bi dejali, da prav Kocka, nevaren odtujen svet, ki ni več naš, v katerem se ne moremo prepoznati. Če bi bil kritik denimo Marx, bi zagotovo ponovil tele znamenite besede iz Pariških rokopisov: »povnanjenje delavca v njegovem produktu pomeni ne le, da postane njegovo delo neki predmet, neka vnanja eksistenca, temveč da biva izven njega, neodvisno, njemu tuje, in da postane nasproti njemu samostojna sila, da mu stopi življenje, ki ga je posodil predmetu, sovražno in tuje.«

Odtujeni svet je torej naš produkt. In iz njega se da rešiti drugače kot s skupnimi močmi. Zato je treba podpreti vstaje, proteste in demonstracije, ki potekajo zoper neoliberalne države po vsem svetu in pri nas, ker neoliberalne države niso nič drugega kot stroji odtujenega sveta. To je njihov glavni proizvod.

Ampak kaj s protesti, ki vzniknejo in se organizirajo na socialnih omrežjih? V resnici ni nikoli jasno, ali bodo besede na omrežjih postale meso, ali bodo ljudje prišli zastaviti svoja telesa, kot se glasi dikcija. No, v Sloveniji je postalo jasno. Telesa so prišla. Ali, rečeno drugače, telo, protislovno kot je, se je prebudilo in pojavilo. Toda preden pričnemo peti slavo prebujenemu telesu, se vendarle spomnimo na Preobrazbo F. Kafke, na dejstvo, da nam zdaj »številne nožice, nebogljeno migetajo pred očmi«, da bi morda marsikdo med protestniki »še malo pospal in pozabil na vse norosti.« Toda, po drugi strani, je to sedaj povsem neizvedljivo. Telo je tuje, neubogljivo. Telo se več ne more prevaliti v lego za spanje.

In tako nanese, da se v času prebujenih, zastavljenih teles, ali v času odtujenega telesa, nekoliko zaradi skrbi za okolje, nekoliko pač zaradi meščanske morale, ki tudi ni vajena hrupa, pojavijo glave, kar veliko glav: vse z idejo, da bi se nasadile na telo in mu dale besedo. Nekaj takega se je zgodilo na 3. mariborski vstaji. V kotu trga so bili zvočniki, da bi glave govorile. Smeli ritmi so vabili telo k besedi. Kako se je izteklo, smo videli. Telo je ravnalo po svoji pameti. Intuitivno. Zavrnilo je misel, da so protesti legitimni samo, če so mirni. Če sklepamo iz zapisov na socialnih omrežjih, se telo vprašuje tole: kakšna je politična vloga mirnih protestov, če jih vladajoči ne jemljejo resno, če staknejo glave samo, ko protesti niso mirni? In prav v tem je past. Telo pač razume, očitno bolje kot marsikatera glava, kaj je hegemonija, ki se kaže v tudi v tem, da se mediji tako ali tako najraje ukvarjajo z ekscesi telesa, kar sicer formulirajo takole: izgredi protestnikov pomenijo konec demokracije in konec kulture dialoga.

Seveda, ne bomo zagovarjali nasilja telesa. A če ga ne bomo, potem je treba zavrniti tudi nasilje oblasti, ki je sicer malenkost bolj subtilno, a veliko bolj kruto. Protesti so nam povedali, da je neoliberalna država začela ugonabljati demokracijo, ko je ožarjena z milimi pogledi trojke, začela po hitrem postopku izvajati strukturne reforme, pri tem pa računala na demokratične standarde, ki jih sicer odpravlja; namreč na to, da bodo protestniki mirno protestirali, se vsakič razšli s pesmijo na ustih, kakor da so protesti množične pevske vaje. Morda je celo sanjarila, da bo s podjetniško kompetenco opremljena generacija iz protestov naredila turistični produkt. Kakorkoli, oblast je računala na zaspano, prenažrto telo in to prav v času, ko je telo zaradi zategovanja pasu postalo lačno in nespečno.

Če smo proti nasilju, je vprašanje, kako naj telo dobi besedo, res ključno. Molčeče, nesuvereno telo že za Rousseauja ni bilo ljudstvo temveč zgolj drhal, ki izživlja zatajene užitke. Ta isti Rousseau je verjel, da lahko telo dobi glavo in z njo besedo, če ta glava temu telesu ni nekaj zunanjega; če se telo preda glavi in glava telesu. Z drugimi besedami to pomeni, da telo v resnici ne rabi gospodarja. Sedaj, ko je telo, kot smo videli v Mariboru in Ljubljani razjarjeno, tega morda ne boste verjeli, toda telo je razjarjeno prav zaradi prisile, zaradi gospodarjevih krutih igric, zato, ker se je znašlo v svetu, ki ni njegov, kjer se ne počuti dobro, kjer je njegovo delo ni prostovoljno, ampak prisilno; ni zadostitev potrebi, ampak je zgolj sredstvo za zadovoljitev potreb izven njega. To telo preprosto ni svobodno oziroma se zmotno počuti svobodno le še v svojih živalskih funkcijah, pri jedi, pitju in plojenju, kvečjemu še v stanovanju in nakitu, kot bi rekel Marx; le še pri uničevanju njemu tujega sveta, bi lahko dodali. A tako je zgolj zato, ker sta glava in telo v vojni.

Skratka, telesu, zlasti, če je volilno, bi morala glava prisluhniti. Navsezadnje imajo volivci vselej prav. Alternativa šok-terapiji je ludizem, kot smo žal videli.