MLADINA Trgovina

Upornik z razlogom

Leto, ko je ljudstvo vzpostavilo stik s sabo

Ljubljana, 17. november 2012

Ljubljana, 17. november 2012
© Miha Fras

Leto 2012 je bilo leto, ko je ljudstvo vzpostavilo stik s sabo. Toda ko so Slovenijo preplavile protestne množice, so jih začele politične elite – in to smo slišali z leve in desne – cinično pozivati: Dobro, povedali ste, česa nočete – zdaj pa povejte, kaj hočete! Aha! Vidite, pa vas imamo! Povedati znate le, česa nočete, tega, kar hočete, pa ne znate povedati! Brez panike, to je le navadni politični sofizem: kot da politika ve, kaj hoče. In prav tu je že ves čas problem: politika ne ve, kaj hoče. Ne zna povedati, kaj hoče. Ne zna povedati, kaj bomo počeli. Ne zna povedati, kam gremo. Ne zna artikulirati nobene razvojne strategije, razen če nimate za razvojno strategijo varčevanja, razprodaje državnega premoženja ali pa nižanja stroškov dela. Ne le da o prihodnosti nima pojma, ampak o njej noče ničesar vedeti. Sposobna je povedati le, česa noče.

In če pogledate, kaj vse politika reže in seka in klesti, hitro ugotovite, da je seznam tega, česar noče, zelo, zelo dolg, toda – ironično! – najbolj noče prav tistih reči, ki so v ustavi zapisane v prvih členih: noče več demokracije (zdaj ni čas zanjo! demokracija je le zapravljanje časa! hej, v krizi smo!), noče več socialne države (revni so sami krivi, da so revni, brezposelni so sami krivi, da so brezposelni, starši so sami krivi, da otrokom ne morejo plačati šolske malice, bolni so sami krivi, da so bolni!), noče več pravne države (vsi po vrsti, pa najsi bodo še tako pravno kompromitirani, so le žrtve zarot, političnih konstruktov, medijskih atentatov ipd.). Političnim elitam se zdi vse to povsem logično: če varčujemo pri vsem, potem je prav, da varčujemo tudi pri demokraciji, pravni državi in socialni državi!

Nič, slovenske politične elite so očitno nasedle svojim stereotipnim, šovinističnim, kičastim predstavam o Slovencih kot vrtnih palčkih, ki uživajo v varčevanju. Saj veste: Slovenec je »priden«, »varčen« in »asketski«, zna »stisniti zobe«. Potem pa se je zgodilo nekaj nezaslišanega: na ulice so nenadoma stopili realni ljudje, »nemogoči« Slovenci, grozljive »pošasti«, ki v varčevanju ne uživajo. Ravno nasprotno: varčevanje doživljajo kot mučenje. In ko so vsi ti protestniki – še včeraj koristni idioti političnih elit – pogledali v ustavo, so itak dobili potrditev, da imajo prav: 18. člen mučenje prepoveduje.

Kranj, 14. december 2012

Kranj, 14. december 2012
© Tinkara Zupan/STA

V deželo se je vrnil užitek. Na ulicah stojijo ljudje, ki uživajo v protestu, v upiranju, v samozavesti, v druženju, v demokraciji in v svojem potencialu. Ljudje, ki uživajo v svojih geslih, v svojih transparentih, v svojih zahtevah, v svojem aktivizmu, v svojih pobudah, v svoji političnosti, v kakofoniji svoje entuziastične konkretnosti, v živosti svojega nastopa. Ljudje, ki uživajo v snovanju ljudske nezaupnice in ljudske skupščine. Ljudje, ki uživajo v tem, da so spet živi. Ljudje, ki uživajo v tem, da so bolj živi od svojih gospodarjev, političnih elit. Ljudje, ki tudi uživajo bolj – in bolje – od svojih gospodarjev. Živo si lahko predstavljate, da politične elite v pogledu na vse to presežno uživanje ne uživajo.

V deželo se je vrnil užitek. Na ulicah stojijo ljudje, ki uživajo v protestu, v upiranju, v samozavesti, v druženju, v demokraciji in v svojem potencialu.

Razlog več, da so začeli politiki protestnike pozivati: Povejte že zaboga, kaj hočete! Artikulirajte! Pokažite svoj program! Politični program! Za politične elite ni nič bolj srhljivega in neznosnega od protestne množice brez političnega programa. Tega se najbolj bojijo: protestne množice brez političnega programa. Kar pa ne preseneča. Samo pomislite: je imela protestna množica, ki je zrušila tunizijskega diktatorja Ben Alija kak politični program? Ne. Ga je imela protestna množica, ki je zrušila egiptovskega trinoga Mubaraka? Ne. Ga je imela protestna množica, ki je zrušila libijskega krvosesa Gadafija? Ne. Le kateri politik se torej ne bi bal protestne množice brez političnega programa? In le katerega politika ne bi zmrazilo ob misli na nepredvidljivi, neobvladljivi, zavratni učinek protestov na slovenski značaj?

No, ta zavratni učinek protestov na slovenski značaj pa lahko zelo dobro zapopadete, če se spomnite, kaj je dobri stari Thomas De Quincey zapisal v slovitem eseju Umor kot ena izmed umetnosti, ki je bil tako ljub Alfredu Hitchcocku: »Če se človek enkrat spusti v umor, se mu kmalu tudi rop ne bo zdel nič hudega, in od ropa je samo korak do pijančevanja, do nespoštovanja postnih dni, od tod pa do neolikanosti in zapravljanja časa. Če tako enkrat stopiš na kriva pota, nikoli ne veš, kje se boš ustavil.« Prav res, nekaj takega so si rekli slovenski politiki, ko so zagledali besno protestno množico in zaslišali njene zahteve: ne le da nas bodo »pobili«, ne le da nas bodo zmetali iz parlamenta, ampak nas potem niti izvoliti ne bodo več hoteli! Slika je bila res apokaliptična: na eni strani so stali tisti, ki nimajo več kaj izgubiti – na drugi pa oni, ki lahko izgubijo vse.

Ljubljana, 30. november

Ljubljana, 30. november
© Tone Stojko

Strah pred množicami

Če se hočete prepričati, kako se oblast vedno na enak način odzove na proteste ljudskih množic, je dovolj, da se spomnite na rahlo pozabljeno Solidarnost, protestno gibanje, ki je preplavilo Poljsko na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Prve protestne ustavitve dela so se začele že sredi leta 1980 v tovarni traktorjev Ursus, nedaleč od Varšave, od koder so se potem naglo razširile tudi v druge tovarne, vrag pa je šalo vzel 14. avgusta, ko je velika stavka – najmnožičnejša do tedaj – izbruhnila v ladjedelnici Lenin v Gdansku. Delavci so zasedli tovarne, izvolili stavkovne komiteje in zahtevali spremembe – hoteli so sindikate, ki bodo predstavljali njihove interese, ne pa interesov partije. Protestni plamen je bušnil naprej. Jasno, oblast, ki se je nagonsko – in v grozi – spomnila, da je od umora do neolikanosti in nespoštovanja postnih dni le korak, je zgrabila panika. In kako je reagirala?

Poljska, 1980: Politbiro je začel ljudi strašiti: če se bodo ti protesti nadaljevali, če boste vztrajali pri svojem, je povsem možno, da nas čaka vojaška intervencija Sovjetske zveze (saj je Poljska članica vzhodnega bloka, vzhodnega zavezništva).

Slovenija, 2012: Politbiro ljudi straši z mednarodnimi finančnimi trgi, bonitetnimi agencijami, Mednarodnim denarnim skladom, Brusljem in podobnimi intervencijami (saj je Slovenija članica bloka EU, evropskega zavezništva).

Poljska, 1980: Politbiro je protestnemu gibanju in stavkovnim odborom očital, da so se vanje infiltrirali »antisocialistični elementi«, ki so prevzeli »upravljanje stavke«.

Slovenija, 2012: Politbiro protestnemu gibanju očita, da je le produkt zarote, le žrtev skrajnolevičarske manipulacije, le podaljšek »stricev iz ozadja«, ki ne prenesejo Türkovega poraza na predsedniških volitvah in ki so skrivaj prevzeli upravljanje protestnega gibanja.

Poljska, 1980: Politbiro je protestno gibanje pozval, naj vse svoje akcije vodi znotraj institucionalnih okvirov socialističnega družbenega reda, obenem pa naj tudi prizna vodilno vlogo partije.

Slovenija, 2012: Politbiroji različnih strank so protestnike pozvali, naj stopijo iz ozadja in anonimnosti, se artikulirajo, ustanovijo politično stranko, ponudijo svoj program in gredo na volitve, ki bodo pokazale, kakšno podporo uživajo njihove pobude in zahteve, češ sedanji način političnega delovanja – v okviru zakonov in ustave – je edini legitimni način političnega delovanja, vse, kar poteka zunaj institucionalnih okvirov, pa je nelegitimno, kar je približno tako, kot da bi od protestnega gibanja, ki političnim elitam itak ne zaupa več, zahtevali, naj prizna vodilno, nenadomestljivo in nezamenljivo vlogo sedanjih političnih elit.

Poljska, 1980: Politbiro je ob izbruhu nezadovoljstva in stavkovno-protestnega gibanja hitro strnil politične vrste, ali bolje rečeno, politiki so se iz strahu pred izgubo položajev refleksno poenotili, tako da je potem na eni strani stal politični blok (tisti, ki lahko izgubijo vse), na drugi strani pa ljudstvo, protestna množica, Solidarnost (tisti, ki nimajo več kaj izgubiti).

Slovenija, 2012: Tudi pri nas je bilo mogoče opaziti, da so politiki ob izbruhu nezadovoljstva in protestnega gibanja – in detronizaciji mariborskega župana Franca Kanglerja – naglo strnili vrste (na lepem so se čudežno strinjali o pokojninski reformi in proračunu, na lepem so čudežno našli denar za univerze ipd.), tako da bosta zdaj politika in ljudstvo preventivno »praznovala« ločeno (dan samostojnosti vs. vseslovenska ljudska vstaja), kar le še utrdi ločnico med tistimi, ki nimajo več kaj izgubiti, in onimi, ki lahko izgubijo vse, potemtakem med tistimi, ki so bili nič, a so lahko vse, in onimi, ki so vse, a so lahko nič.

Poljska, 1980: Zlagoma, leta 1981, so razglasili izredne razmere, oblast pa je prevzela tehnična vlada, no, predhodnik SuperMaria Montija, ultimativni nadpolitični tehnokrat, najbolj nevtralen med eksperti, kar jih je – general Wojciech Jaruzelski (ki je leta 2008 na sodišču, kot se morda spomnite, rekel, da je uvedba izrednih razmer tlakovala pot v demokracijo).

Slovenija, 2012: Politbiro ljudi stalno straši s tehnično vlado, ki nam jo bo postavila tujina, tako da ne bomo več gospodarji svoje usode, ampak bomo le še izpolnjevali direktive, pri čemer je treba kakopak dodati, da glede na vse, kar se je dogajalo zadnje čase (srečanje premiera Janše in načelnika generalštaba, namigi, da bo v primeru premilitantnih protestov posegla vojska in da bo vojska »oborožila« policijo, »tajni sestanek« nekaterih junakov Depale vasi ipd.), ni čisto jasno, čemu je – ali pa je bila – Slovenija bližje, tehnični vladi ali uvedbi izrednih razmer, kajti nemogoče se je znebiti občutka, da bi slovenski politbiro v uvedbi izrednih razmer videl »manjše zlo od tega, kar bi se lahko zgodilo brez njih,« kot je general Jaruzelski pred sodiščem branil svojo odločitev.

Poljska, 1980: Solidarnosti je uspelo to stanje duha ohraniti tudi v izrednih razmerah.

Slovenija, 2012: Bo protestnemu gibanju uspelo ohraniti to stanje duha do pomladi, ki je že pregovorno nagnjena k odločnosti in prevratnosti? Po Delovi anketi protestov ne podpira le 14 odstotkov Slovencev.

Ljubljana, 30. november

Ljubljana, 30. november
© Tone Stojko

Delovanje poljske Solidarnosti sta tedaj, v dobrih starih časih (dobrih, ker so stari), lepo popisala Dana Mesner in Stane Andolšek, in sicer v knjigi Solidarnošć v poljski krizi, ki je izšla leta 1985 pri založbi Krt. Jasno, Krt je bila tedaj še kratica za Knjižnico revolucionarne teorije, v njenih uredništvu in izdajateljskem svetu pa so tedaj, v dobrih starih časih, med drugim sedeli Janez Šušteršič, Igor Bavčar, Igor Omerza, Slavko Gaber, Tomaž Mastnak in Igor Lukšič, potemtakem ljudje, ki so še vedno zelo aktivni, bodisi kot politiki, tajkuni, biografi totalitarizma ali pa kolumnisti. Čas, ko so izdali to knjigo (ki je videla v prihodnost), je bil čas jugoslovanske finančno-gospodarske krize, čas brutalnih varčevalnih ukrepov in čas boja za demokratizacijo – čas prepričanja, da obstoječe, potemtakem to, kar je, s komunistično partijo vred, ni brez alternative.

Za politične elite ni nič bolj srhljivega in neznosnega od protestne množice brez političnega programa.

Zdaj – toliko in toliko let kasneje, v nič manj napetih časih – si ne znamo predstavljati, da bi ti ljudje lahko sedeli v istem uredništvu oz. izdajateljskem svetu, kaj šele, da bi se znašli na isti strani ali pa da bi se strinjali o tem, kar se zdajle dogaja. Pa vendar je čas, v katerem živimo, spet prav čas finančno-gospodarske krize, čas brutalnih varčevalnih ukrepov in čas boja za demokratizacijo – čas prepričanja, da obstoječe, potemtakem to, kar je (s to vlado, to politiko in temi političnimi elitami vred), ni brez alternative. Nekateri izmed fantov, ki so leta 1985 izdali knjigo o Solidarnosti, so prepričani, da je sedanje stanje brez alternative, drugi pa, da alternativa obstaja. Ne le alternativa desnici, ne le alternativa lokalnim šerifom, ampak temu, kako politika nastaja, njeni omejenosti, njeni regresivnosti, njeni sterilnosti, njeni nereprezentativnosti. Pika.

Veliki obračun

Ko je Slovenijo zalilo protestno gibanje, so začeli politiki iskati in brati njegova sporočila. Ironija je kakopak v tem, da je sporočilo že kar samo protestno gibanje: alternativa, ki obstaja. Alternativa, toda zunaj sedanjih političnih elit in predvsem zunaj političnega sistema, ki omogoča recimo izvolitev politikov, ki so v kazenskih in predkazenskih postopkih. Protestno gibanje je sporočilo: dovolj imamo političnih elit, ki si ne znajo več predstavljati prihodnosti, novega, alternativ, tistega, kar ni le idealizirana verzija obstoječega. Dovolj imamo političnih elit, ki si prihodnost, novo, alternative in tisto, kar ni le idealizirana verzija obstoječega, predstavljajo zgolj kot nekaj katastrofalnega. Dovolj imamo političnih elit, ki politiko brez sebe samih vidijo kot katastrofo, kot zaroto, kot konec sveta, kot nekaj protidržavnega. Dovolj imamo političnih elit, ki se oklepajo oblasti, ne pa ustave. Dovolj imamo političnih elit, ki skrbijo le za to, da se kapital počuti bolje kot mi. Dovolj imamo političnih elit, ki imajo kapital za človeško bitje, celo za osebnost. Dovolj imamo političnih elit, ki se jim zdi kapital bolj živ od ljudi. Dovolj imamo političnih elit, ki pravico do dostojnega življenja privoščijo kapitalu, ne pa tudi ljudem. Dovolj imamo političnih elit, ki izgledajo kot lunatični ufologi iz Bližnjih srečanj tretje vrste – kot puščavniki, ki se bodo postili toliko časa, dokler ne bodo doživeli razsvetljenja in dokler se jim ne bodo začeli prikazovati čudeži, recimo dokler ne bo varčevanje čudežno preskočilo v gospodarsko rast (poznate kako utopijo ali pa vsaj distopijo, v kateri se je zgodilo kaj takega?), kot iskalci stika z zunajzemeljskimi bitji, ki komaj čakajo, da kapital odpre usta in jim spregovori. Le.

Ko ljudstvo voli, politična elita pravi, da ima ljudstvo vedno prav – zakaj ne bi imelo prav tudi zdaj, ko prakticira neposredno demokracijo?

To, kar zahtevajo protestniki, je bolj realistično in manj utopično – oh, in tudi manj distopično – od tega, kar počne politika. Dovolj imajo demokracije, ki služi le oblasti (in ki jo elite prikazujejo le kot oviro kapitalu, poslovanju, trgu ipd.), dovolj imajo pravne države, ki vedno zaokrožuje navzgor, v korist družbenih elit (hja, tudi podzemlje je po novem del slovenskih družbenih elit), in dovolj imajo socialne države, ki jo skuša politika nadomestiti z dobrodelnimi organizacijami, dobrodelnimi skladi ter dobrodelnimi akcijami in s katero se hranijo elite, zasebni interesi, ne pa tisti, ki jim je namenjena. Dovolj imajo političnih elit, ki demokracijo, pravno državo in socialno državo razumejo kot breme in strošek, ne pa kot dosežek družbe. Dovolj imajo političnih elit, ki obvladajo le varčevanje in nižanje stroškov – podobno kot famozni slovenski menedžerji, ki prevzamejo podjetje, znižajo stroške, jih še enkrat znižajo, nižajo in nižajo, dokler ne ugotovijo, da stroškov ni več mogoče nižati, nakar podjetje bodisi razprodajo po kosih ali pa ga pošljejo v stečaj. In ne pozabite, premier Janša je Sloveniji – pač podjetju, ki ga je prevzel – že napovedoval stečaj. Vidite.

Se slovenske politične elite obnašajo racionalno? Ne, iracionalno: protest so razglasile za zaroto. To, da v volji ljudstva vidijo zaroto, pove vse o njihovi sprtosti z ustavo in njihovem strahu pred demokracijo. Kaj politične elite rečejo, ko ljudstvo voli? Točno: vedno rečejo, da imajo volivci prav – da so se torej pravilno odločili. Ko ljudstvo voli, ima vedno prav – zakaj ne bi imelo prav tudi zdaj, ko prakticira neposredno demokracijo? Mar 3. člen ustave ne pravi: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo.« In mar ni Slovenija šele zdaj, ko ljudstvo prakticira neposredno demokracijo, v ustavnem stanju? Ustava je šla na ulice.

Toda slovenske politične elite – sicer tako brezidejne, da so takoj posvojile in kakopak relativizirale nekatere ideje in pobude protestnega gibanja ter jih začele ponujati kot svoj program – so nasedle prav demokraciji, svoji podobi demokracije. Politiki so nasedli tisti podobi demokracije, s katero so dolga leta – vsaj tako so verjeli – zapeljevali in izigravali ljudi: ljudje so jih izvolili, potem pa so jim rekli, naj jim dajo zdaj štiri leta mir, kajti čez štiri leta bodo spet volitve, na katerih bodo lahko povedali svoje. In tako znova in znova: volitve – dajte nam mir – nove volitve. In res, ljudje so jim dali mir. Bili so pasivni, apatični in inertni, tudi vse bolj apolitični. Ne glede na to, kaj se je dogajalo. In dogajalo se je! A niso jim težili. Niso se upirali. Niso protestirali. Niso jih silili v spremembe. Prepustili so jih avtodestruktivni orgiji. In sami politiki niso ničesar spremenili. Verjetno so si rekli: najbolje, da ničesar ne spremenimo, saj se nam sicer lahko zgodi to, kar se je zgodilo Gorbačovu: namesto da bi njegova perestrojka komunizem reformirala, kozmetično popravila in modernizirala, ga je zrušila. In vpeljala kapitalizem.

Slovenske politične elite so bile prepričane, da lahko ostanejo na oblasti le, če ničesar ne spremenijo, toda ker niso ničesar spremenile in ker so bile iz ciklusa v ciklus le še bolj to, kar so že bile, so se sesule vase, z njimi pa tudi sistem. Ker niso ničesar spremenile, se je na lepem vse spremenilo. Vera v kapitalizem se je zrušila. In desnica že panično piska: to, kar se dogaja na ulicah, nas lahko odpelje v enopartijski sistem! Ne, sploh ne, ljudje nočejo živeti v enopartijskem sistemu, ampak v brezpartijskem sistemu. Dovolj imajo partij.

Dovolj imamo političnih elit, ki pravico do dostojnega življenja privoščijo kapitalu, ne pa tudi ljudem.

Slovenskim političnim elitam se je zgodil Gorbačov. Ljudstvo se je, če naj parafraziram Slavoja Žižka, ves čas svoje »apatije«, »pasivnosti«, »apolitičnosti« in »inertnosti« – ves čas svojega impersoniranja »tihe večine« – dejansko obnašalo kot revolucionar, ki mu je jasno, da lahko sistem in politične elite onesposobi le tako, da se jim ne upira (ne-upor je za politiko najbolj neobvladljiv), in ki ga zaradi tega male bitke, mali upori in mali protesti ne zanimajo, ker se pripravlja na veliki spopad.

Na eni strani so torej reforme, ki naj bi le poskrbele, da bo vse še bolj tako, kot že je – na drugi pa družbene spremembe, ki naj bi odprle nekaj novega. Na eni strani so tisti, ki lahko izgubijo vse – na drugi pa oni, ki nimajo več kaj izgubiti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.