Pet evrov gorja ali odrešenja?

Človeka nevredne razmere v bangladeških tovarnah tekstila

V predmestju bangladeške prestolnice Dake se je v sredo zrušila osemnadstropna zgradba, v kateri so bile poleg nekaj trgovin in banke vsaj štiri tekstilne tovarne. Šivilje in drugi tekstilni delavci so sicer v torek na stavbi opazili razpoke in nanje opozorili lastnike, a jim je bilo kljub preteči nevarnosti naročeno, naj z delom nadaljujejo. Pod betonom in jeklom je umrla petina od 3.200 zaposlenih, 1.200 je ranjenih. Južnoazijski dopisnik BBC-ja je poročal, da gre za do zdaj največjo nesrečo v bangladeški industriji. Le pol leta po najbolj smrtonosnem požaru v kakšni bangladeški tovarni tekstila, v katerem je ogenj vzel 120 življenj, več kot dvesto šivilj pa je zaradi opeklin in vdihovanja dima moralo v bolnišnico, svetovni mediji ponovno poročajo o nevzdržnih delovnih razmerah v tamkajšnjih 5.150 šivalnicah.

Največ žrtev terjajo požari. Po podatkih ameriške organizacije International labour rights foruma, ki se zavzema za uveljavitev človeka vrednih delovnih razmer po vsem svetu, je v zadnjih dvajsetih letih v njih zgorelo sedemsto šivilj in krojačev, 2600 pa je bilo poškodovanih. Podatki forumu podobne nizozemske organizacije Clean clothes campaign kažejo večjo smrtnost – petsto mrtvih samo od leta 2006 dalje. Glavna vzroka za nesreče sta preveč delavcev v tovarnah in slaba varnost pri delu, težava je tudi pomanjkanje zasilnih izhodov in z blagom natrpani hodniki. Po pričevanju nekdanje bangladeške šivilje, sedaj pa aktivistke Kalpone Akter, je ob požarih večkrat prišlo do stampedov. Prestrašeni delavci so hiteli na prosto, pri tem pa pohodili tiste, ki jim zaradi ovir preboj ni uspel.

Tisti, ki ne zgorijo in jih ne pohodijo, izgorevajo in so tlačeni. Za plačo do 30 evrov mesečno, ki ne zadostuje niti za plačilo osnovnih življenjskih stroškov, delajo po 96 ur tedensko. Ker je dohodek vezan na storilnost, ta pa je določena previsoko, kar je v raziskavi Stitched up (Zašiti) organizacije War on want potrdilo 70 odstotkov vprašanih delavcev, trije milijoni zaposlenih v bangladeškem tekstilnem sektorju opravljajo tudi neplačano nadurno delo. Večinoma gre za šivilje, mlajše od 35 let, saj so mlade edine zmožne hitrega tempa. Zaradi podhranjenosti nekatere med delom tudi omedlevajo. Vse zahteve po izboljšanju razmer pa so zatrte. Marca 2012 so stavko v dveh tovarnah, kjer so delavci zahtevali višje plačilo, nasilno zatrli policisti. Na protestnike so se spravili s solzivcem, jih na desetine pretepli z bambusovimi palicami in nanje streljali gumijaste naboje. Kasneje je izginil lokalni zagovornik delavskih pravic Aminul Islam. Njegovo truplo, na katerem so bile sledi mučenja, so našli nekaj dni po izginotju. Junija 2012 so tudi zaradi uboja sindikalista in še vedno prenizkih plač na ulice šli delavci tristotih tovarn v okolici glavnega mesta Dake. V spopadih s policijo je bilo več deset ranjenih na obeh straneh. Pogoji dela so ostali nespremenjeni. Vsaka sprememba lahko ogrozi nacionalno varnost.

Bruto domači proizvod 160-milijonske države je 90 milijard evrov. V letu 2011 so izvozili za kar 18 milijard evrov oblek, kar je 80 odstotkov vsega izvoza. Tekstilna industrija je tako glavno gonilo bangladeškega razvoja, ogrožanje njenega delovanja pa ima lahko posledice za stabilnost države. Sprehod po trgovinah večjih slovenskih nakupovalnih centrov in prestolnice je sprehod mimo krvi in švica bangladeških novodobnih sužnjev. Trgovine, kjer etiket z napisom 'Made in Bangladesh' ne najdemo, pri nas ni. Oblačila tega porekla so v Zari, v trgovinah Tom Taylor, Tally Weijl, S. Oliver, C&A, Mango … In nenazadnje v švedskem H&M. Bleščeče izložbe in lepotice z oglasnih panojev skrivajo bedo za šivi. Od vseh naštetih podjetje Tally Weijl na svoji spletni strani nima nobenega zapisa o družbeni odgovornosti. Vsa ostala si za to prizadevajo. Poskrbijo denimo za šolanje majhnega števila mladoletnikov, ki se nato lahko zaposlijo v tekstilni industriji. A še vedno v suženjske razmere. Med tekstilnima gigantoma Inditexom, ki skrbi za znamke Zara, Bershka, Massimo Dutti, Stradivarius, itd., in podjetjem H&M, pa je nekaj razlik. Čeprav nobeno ni neizkoriščevalsko, prvo delavcem v šivalnicah zagotavlja plačo, s katero lahko preživijo, drugo pa ne. Prvo zgolj omenja prizadevanja za družbeno odgovornost, drugo pa pravi, da je v tem med vodilnimi v panogi.

Zameglevanje dejanskega stanja je podjetje H&M lanskega oktobra izvedlo tudi pri nas. V sodelovanju z Unicefom so zbirali prispevke za otroke podsaharske Afrike. Za dobrodelnost bi moralo podjetje sámo podariti določen odstotek vrednosti vsakega nakupa. V tej akciji pa so vse razen zbiranja sredstev prevalili na kupce. Ti so lahko vrednosti nakupa dodali en evro. Bolj kot za dobrodelnost je torej šlo za graditev pozitivne podobe tržne znamke H&M. O neodgovorni praksi podjetja je poročala tudi švedska televizija. Trdijo, da so 'zavedni', hkrati pa neodgovorno izkoriščajo bangladeškim podobne razmere v približno 1.650 azijskih tekstilnih tovarnah, kjer naročajo obleke, so dokazovali v oddaji. Predstavnike H&M-ja so vprašali, zakaj pri dobaviteljih ne ukrepajo, zakaj za delavce ne zahtevajo višjih plač in spoštovanja delovnega prava, a jasnih pojasnil niso dobili.

Predsednik uprave Karl-Johan Persson, ki intervjuja švedskim novinarjem ni dal, je sicer septembra priporočil bangladeški vladi, naj zviša minimalno plačo. Čeprav so svetovni trgovci z oblačili prav v Bangladešu povišanje minimalne plače že dosegli leta 2010, ko se je ta s 15 evrov mesečno dvignila na današnjih 30, je predlog sporen. Ravno zaradi nizkih plač je Bangladešu uspelo pritegniti tuje vlagatelje in z drugega mesta največjih svetovnih izvoznikov oblačil izriniti Indijo. Podjetje H&M je imelo v preteklem letu 16 milijard evrov prometa, od tega dve milijardi čistega dobička. Če je sámo pripravljeno na povišanje cene dela, to še ne pomeni, da bi na to pristala tudi vsa druga podjetja. Njihov morebitni umik bi bil za Bangladeš katastrofa. Tamkajšnja vlada zato okleva, za delavce nevzdržne razmere pa se nadaljujejo.

Izboljšanje razmer delavcev je gotovo odgovornost tekstilnih podjetij. Smo pa za novodobno suženjstvo v Bangladešu in drugih azijskih državah odgovorni tudi potrošniki. Z nakupovanjem vsega po čim nižjih cenah ne glede na dejansko ceno, ki jo plačajo delavci in okolje, omogočamo, da se izkoriščanje nadaljuje. Z nekritičnimi nakupi sicer škodimo tudi sebi, saj gre vse več denarja tujim multinacionalkam. Počasi a zagotovo tako tudi sami postajamo poceni in izkoriščana delovna sila, Slovenija pa prostor raznih supernov, kamor slovenske trgovine praviloma nimajo vstopa.

A stvar je zapletena. Aktivistka Kalpona Akter, ki po svetu osvešča ljudi, v kakšnih razmerah je delala, vseeno poziva potrošnike, naj še nakupujejo bangladeška oblačila. Čeprav trpijo, je delo v tekstilni industriji za mnoge edini vir dohodka in edini način preživetja. Izvoz oblek je tudi pomemben dejavnik izboljševanja življenjskega standarda in zagotavljanja socialnega miru v državi. Z nakupi pa ne bi smeli prenehati tudi iz sebičnosti. Če gre verjeti napovedim, bo Evropo iz trenutne gospodarske krize popeljalo povečano povpraševanje prebivalcev držav v razvoju. Več njihovih izdelkov bomo kupili, prej se bo to zgodilo. Seveda, če se ne bodo ob tem mastili samo lastniki tekstilnih podjetij in drugi posredniki. In če se medtem ne bo drastično spremenil svet. Glede na to, kaj vse je v eni petevrski bombažni majici, je morda čas tudi za to.