Ruske rakete vzpodbudile ameriško miroljubnost

Ruske rakete S-300, ki popolnoma izničujejo »zračno premoč« Izraela, ZDA in evropskih držav, naj bi bile že v Siriji - vse to pa vpliva na bolj miroljubne tone ameriške diplomacije

Nepričakovana miroljubnost uradnega Washingtona, ki se je skupaj z Moskvo odločil za pripravo mirovne konference za Sirijo, je – čeprav zahodni mediji tega ne obešajo na velik zvon – predvsem rezultat ruske »raketne diplomacije«. Rusija namreč oskrbuje sirsko vojsko z zelo učinkovitimi ruskimi protiletalskimi sistemi S-300 in prav take si  že dlje časa želi tudi Iran. Po poročanju različnih virov naj bi bile rakete že v Siriji, skupaj z njimi pa tudi strokovnjaki. Ocene o tem, kdaj naj bi bile popolnoma operativne se razlikujejo, toda očitno je, da Rusija ni popustila pod pritiski ZDA in Izraela.

»Celo Izrael je bil prisiljen priznati to dejstvo,« je glede ruskih protiletalskih raket v svojem »Živem dnevniku« napisal novinar in ruski vojaški strokovnjak Marat Musin, ki že dve leti poroča iz prvih frontnih črt v Siriji. »Trdi se, da so jih prepeljali prek naše pomorske baze v Tartusu. O tem sem slišal govorice že prej, vendar sem šele sedaj v te informacije prepričan. Lani novembra sem s skupino častnikov za protizračno obrambo letel v Rusijo v letalu, ki je imel na zadnjem delu okence za opazovanje. Sedel sem na robu in si ogledoval panoramo mesta in se naslanjal z nogo na podstavek za mitraljez. Za suknjič me je držal polkovnik PVO, ki sem mu v šali dejal, da naj moj suknjič pošlje v moj harem, če se bom sam kot ptica ločil od našega vrtiljaka. In prav ta polkovnik je bil skupaj s svojimi kolegi poslan na »proučevanje« sistema S-300…,« piše ruski novinar.

Sicer pa o tem, da naj bi bile rakete S-300 že v Siriji poročajo tudi tudi arabski časniki in izraelski Jeruzalem Post (ki se tolaži samo s trditvijo, da bodo sirski vojaki potrebovali veliko časa za učenje o uporabi raket), informacijo pa so vojaško-diplomatski viri potrdili tudi ruskemu časniku »Nezavisnaja Gazeta«. Tudi ruski zunanji minister Sergej Lavrov je vsaj na posreden način potrdil prodajo raket, ko je dejal, da so »protiletalski sistemi namenjeni zaščiti države pred zračnimi napadi« ter da so bili »podpisani že dolgo predno so bili lani in letos izveden zračni napadi na Sirijo« ter da »tistim, ki ne načrtujejo agresivnih akcij proti suverenim državam ni potrebno biti v skrbeh, saj so sistemi protiletalske zaščite – kot sicer kaže že njihovo samo ime – popolnoma defenzivni sistemi, namenjeni odvračanju napadov". 

Rakete S-300 (NATO klasifikacija; SA-10 Grumble) – sicer spadajo med najboljše izdelke ruske vojaške industrije. Rakete S-300 imajo domet okoli 150 – 200 kilometrov (S-400 pa od 300 do 500 kilometrov) in lahko zadanejo cilje, ki se gibljejo z veliko hitrostjo (okoli 4800 metrov na sekundo, štiri ali petkrat hitreje od najhitrejših lovcev). Njihovi radarji delujejo v "elektromagnetni tišini", uspešnost zadetkov proti manevrirnim raketam pa naj bi bila med 80 in 98 odstotki. En sam radar lahko hkrati vodi dvanajst izstrelkov in spremlja 100 tarč ter jih napade 12. Letala pa pred temi vrstami raket niso varna niti na višini 27 kilometrov. Piloti NATO so bili sicer ob dosedanjih intervencijah sicer navajeni »varno« (in ne vedno natančno) bombardirati z višin nad 8 kilometrov, pred raketami S-300 pa jih v primeru enostranskih »humanitarnih intervencij« v prihodnje ne bi rešil niti beg v vesolje.

Poleg raket na spremembo smeri vojne v Siriji vplivajo tudi drugi procesi – od napredovanja redne sirske vojske in Hezbolaha, ki skupaj nadaljujeta ofenzivo na vseh frontah in sta pred zavzetjem pomembnega mesta Kusair ob meji z Libanonom, do krepitve skrajnih islamistov v vrstah upornikov (zaradi česar narašča strah tudi med evropskimi državami in ZDA, ki sicer podpirajo upornike), predvsem pa ruske in iranske pomoči Siriji, zaradi katere je veliko bolj trd oreh kot pred letom dni »osvobojena« Libija.

Vse kaže, da je bila najpomembnejša predvsem ruska odločitev o prodaji raket, do katere je prišlo v zadnjega pol leta, torej v času, ko so tudi zahodni podporniki intervencije v Siriji v Turčiji namestili rakete »patriot«. Ker so ruske ladje članice zveze NATO na odprtem morju večkrat prestrezale in preiskovale ladje z rusko opremo, je morala Rusija ustvariti celo novo bojno skupino v Sredozemlju, v katero so se vključile vojne ladje iz Črnomorske, Baltske in Severne flote, ki so začele redno pristajati v Tartusu, sirskem pristanišču, v katerem ima Rusija stalno vojaško oporišče. Teh ladij si države iz zveze NATO niso upale preiskovati. Za prevoz enega diviziona S-300, ki ga je kupila Sirija, naj bi bile sicer dovolj tri desantne ladje. Moskva in Damask sta namreč že leta 2011 sklenili pogodbo o nakupu šestih lansirnih vozil in 144 raket po ceni 900 milijonov dolarjev, ki  pa je niso uresničili. Eno vozilo naj bi stalo okoli 115 milijonov dolarjev, vsaka raketa pa še dodaten milijon dolarjev.

Da naj raket ne predajo Siriji, so medtem od Rusije večkrat zahtevali tako ameriški diplomati kot tudi predstavniki Izraela – očitno neuspešno. Izrael ima z ruskimi raketnimi sistemi zelo boleče izkušnje, saj sta leta 1983 in 1984 dva ruska raketna polka po spominih ruskega predsednika Zveze veteranov Sirije Valerija Anisimova sodelovala pri obrambi arabskih držav v vojni z Izraelom. Raketni sistemi S-300 sicer niso najboljši ruski PVO sistemi (še boljši so S-400) kljub temu pa so izjemno nevarni in praktično onemogočajo izvedbo scenarija, ki so ga v zvezi NATO ali pa v »koaliciji voljnih« na čelu z ZDA v preteklosti tako zelo radi uporabljali ob različnih intervencijah – enostransko uvedbo »območja prepovedi preletov«, ki bi ji sledila »kampanja zračnih udarov«, tako kot se je to v preteklosti zgodilo v Iraku, ZRJ in Libiji. Prav ta argument je očitno vplival na spremembo ameriške retorike v zvezi s Sirijo. Mirovno konferenco o Siriji je namreč državni sekretar John Kerry napovedal med obiskom v Moskvi 7. maja letos.

Vse skupaj je hud udarec tudi za Katar, Savdsko Arabijo, Turčijo in druge države, ki so aktivno vključene v organiziranje, šolanje in opremljanje upornikov v Siriji. Posebej očitni so interesi Katarja, ki bi v primeru padca Asada lahko računal na pomoč sunitskih sil, ki bi omogočile, da se katarske zaloge plina prek sirskega plinovoda usmerijo proti Evropi. V drugem primeru bi Damask, ki se je že dogovoril z Iranom in Irakom, omogočil isto uslugo iraški in iranski vladi – v tem primeru pa bi bil prizadet Katar.

Poleg raket S-300 je sirska vojska dobila tudi učinkovite rakete jakont, ki so namenjene uničevanju ladij oddaljenih okoli 300 kilometrov od obale. Gre za najmodernejše rakete, ki so nova nevarnost za vse vojaške ladje, s katerimi bi morebitno napadli Sirijo. Rakete z oznako P-800 imajo 200 kilogramov težko bojno glavo in letijo samo nekaj metrov nad vodno površino, zaradi česar jih je težko pravočasno odkriti. V Izraelu so prepričani, da bi rakete lahko prišle v roke libanonskemu Hezbolahu ali Hamasu. Izraelski predsednik vlade Benjamin Netanjahu je že pred časom potrdil, da mu ruskih sogovornikov ni uspelo prepričati v prekinitev dobave raket Siriji. Sirija je sicer glavni podpornik Hezbolaha, ki je prav z ruskim orožjem leta 2006 uspel Izraelu v Libanonu prizadejati velike izgube med enomesečno vojno in to predvsem s pomočjo ruskih vodenih protioklepnih raket. Netanjahu je dejal, da bi bila prodaja raket Siriji za Izrael “zelo problematična”, vendar Izrael leta 2008 ni imel nikakršnih zadržkov ob prodaji svojih raket Gruziji, ki se je zapletla v vojno z Rusijo. Ukrep Rusije pa tokrat sicer ni bil usmerjen proti Izraelu, pač pa je predvsem nasprotovanje politiki ZDA in Evrope, saj so članice zveze NATO večkrat prelomile obljube in zaveze dane Rusiji. Omenjene rakete imajo tudi zelo sodobne radarje in se lahko same uspešno izognejo poskusom onemogočanja in sestrelitve. 

uIuwbclsEj4

Izraelski vojaški analitiki se sicer tolažijo, da je mogoče »pretentati« vsako protiletalsko obrambo in vsak raketni sistem ter da so tudi njihovi piloti že spoznali ruske sisteme, saj so trenirali na Cipru, ki je te rakete kupil od Rusije. Toda po drugi strani ruske RIA Novosti opozarjajo, da so bili sistemi S-300 »neprestano modernizirani, da bi ostali sodobni stroji za uničevanje najsodobnejših letal in raket«.

Celoten sistem S-300 je sicer na kolesih in se lahko hitro premika po terenu in je pripravljen za delovanje že pet minut po premiku. Kot je ocenil ruski vojaški analitik Igor Koročenko, bi se zato sedaj nekakšen zahodni enostranski napad na Sirijo lahko končal z »več deset sestreljenimi letali in krstami pilotov, prekritimi z zastavami s črtami in zvezdami,« kar je za ZDA »nesprejemljivo«.

Sicer pa to ni tudi konec zgodbe o ruski raketni diplomaciji – Rusija je pripravljena omenjene rakete na tretjih trgih prodajati in proizvajati tudi z drugimi državami, na primer s Turčijo, za obrambo pa jih ponuja tudi drugim državam, na primer Srbiji, ki naj bi kupila iste raketne sisteme in še najmanj šest novih lovcev MiG-29M. Še več, Rusija Srbiji ponuja tudi še sodobnejše rakete S-400, ki jih doslej ni ponudila še nobeni drugi državi v svetu.